Okusna tradicija: Odpreti in živeti

Prvega junija smo praznovali prvo leto svobode, prvo leto popolnega uresničevanja, garanja, odraslosti. Uspelo nam je obuditi Vilo Podvin, restavracijo s sobami, vrtom, kuharsko šolo, ateljejem keramike.

Pot je cilj

Največja želja vsakega profesionalnega kuharja, tudi moja, je bila odpreti lastno restavracijo. Od želje do uresničitve je preteklo 20 let. Dve desetletji sem preigraval možnosti, sanjaril, obenem pa trdo delal, se izobraževal, sprejemal izzive na poklicni in osebni poti, postajal samozavesten, odgovoren in samostojen. V glavi pa je stalno zvonilo: » Svoja restavracija, svoja restavracija, svoja restavracija ...«.

V slogi je moč

Pa saj znam samo kuhati, za vodenje podjetja so potrebna znanja s področja trženja, organizacije ... In se pojavi Marcela Klofutar, tržnica po duši, ki uteleša vse, česar jaz nimam. Obvlada turistični trg, prodajne poti, razvoj programov, kadrovske zadeve, ideje kar bruhajo iz nje. Njeno delovanje je vedno ciljno usmerjeno.

Za moj osebni razvoj je najpomembneje, da mi pokaže ogledalo in v meni najde pravega kmeta, ki je zrasel na vasi, pasel svoje konje, se sladkal s tepkami in vsak dan jedel žonto. Tako se sprijaznim s svojo identiteto, jo uzavestim in preneham eksperimentirati z molekularno kuhinjo, z raznimi uvoženimi sestavinami, ki jih dejansko ne poznam in ne razumem. Želja po »wannabe« kuharju ugasne.

Usmerim se v raziskovanje tradicije, njeno oživljanje in s tem v raziskovanje samega sebe. Tradicija me navdihuje, opredeljuje, razvija. S tem najdem svoje profesionalno bistvo, ki je neločljivo povezano z mojim osebnim bistvom. Ja, to imam rad, v tem uživam. Kaj je lepšega, ko iz jedi iz otroških let iztisneš njeno osebnost, tisti okus, ki je očaral, ki še vedno očara in je večen. Res užitek! Kaj je lepšega, ko v roke primeš svežo sestavino in si predstavljaš njeno zgodbo, kako osrečuje in kako bo osrečevala še naprej.

Edina prava pot, ki dolgoročno omogoča obstoj človeštva, slovenstva in mene osebno, je poznavanje in razumevanje življenja naših prednikov, razumevanje njihovega stika z naravo, zakonitosti narave in človeka v njej. To je to, res preprosto.

In sem raziskoval, usmerjeno, natančno, od kmeta do kmeta, od sestavine do sestavine, od zgodbe do zgodbe, od jedi do jedi in nadgrajeval, od žonte do tepke, od trdinke do ajde, od jezerke do šarenke, od čpine do lonca, od Mrkota do Zupana, od Avsenika do Pestnerja ... Pa seveda sem moral čez mejo, v širni svet preverit, če kaj znam in če kaj veljam.

Pa zgrabimo bika za roge

Ja, to je to. To sem jaz. Zdaj ali nikoli. Razpočil se bom od vsega, kar imam povedati, nujno se moram izpovedati, kričati, deliti. Slovenci, poglejmo, kaj vse imamo, zazrimo se vase, ugotovimo, kdo smo, postanimo ponosni in samozavestni, saj smo VELIKI! Povezujmo se, sodelujmo!

No, pa smo odprli. Kaj pa zdaj? Bomo zmogli, bomo živeli, bomo preživeli?

Ja, ja, ja, saj znamo, saj »od zore do mraka naša je ekipa jaka«, saj smo avtentični, saj samo živimo in svoje življenje delimo.

Raziskali smo okoliške sestavine, proizvajalce, povezali radolške gostince, nadgradili stare jedi, sestavine, raziskali lubenske čpinarje in replike njihovih skled postavili na naše mize, vse oplemenitili s slovensko glasbo in postali Hiša s tradicijo. Pri nas je lepo, pri nas je toplo, veseli smo.

In? Ja, živimo. Kako malo človek potrebuje, da je zadovoljen.

Imeti? Ja, uživamo v delu, se bogatimo z gosti, partnerji.

Živeti? Ja, ja, ja, svoboda je pri nas doma.

***