Oliva, ki vlada Angležem, in vino iz špine
Poglejte Borisa Johnsona, kakšen pokončen in zmagovit vtis pušča. Ko visi na žici kot kak kraški šalamin.
Odpri galerijo
Vladajoči šalamin in šalamini. Foto Pool New Reuters
Naj sem se minuli teden še tako mučil, v Svetem pismu nikakor nisem izbrskal, da bi vsemogočni kdaj iz vina naredil vodo. Iz vode v vino je šlo, v obratno smer pa ne. Že zaradi svetopisemskih dejstev utemeljeno dvomim o teoriji oglaševalskih gurujev, ki nas prepričujejo, da je koprsko spreminjanje vina v vodo dosežek leta. Naštejte mi enega samega vinopivca, ki bi se strinjal s takšno zapravljivostjo. Samo Slovenci prepustijo teran sosedom in bi vino spreminjali v vodo. Jezus se v nebeškem kraljestvu obrača. Lahko se celo zgodi, da spet vstane.
Če zanemarimo moralno vprašanje, koliko je oglaševanje alkohola dopustno v družbi vsesplošnega predoziranja, pa seveda nikakor ne moremo mimo izkoriščanja nesreče lastnega naroda za kovanje dobička. Da bi bolje doumeli ustreljenost kozlov, si pomagajmo s povsem podobnim oglasom našega hišnega vinarja, ki pravi: »Sta vam suša in toča pobrali koruzo, krompir in paradižnik? Ste v temi, ker ni vode za električne turbine? Vam je pogorela hiša, ker gasilci niso mogli špricati?... Lahko ste brez skrbi! Ko je voda preč, si privoščite sod našega vina s popustom, in tegob ne bo več!« Dober oglas, kaj!?
Toda v Kopru ustreljeni kozel je neopazna pikica v oceanu v primerjavi z olivo, ki zdaj vlada Veliki Britaniji. Nikoli si nisem misli, da bo njena ekscelenca Elizabeta oblekla najlepšo rožnato oblekico, v roke vzela vrhunsko torbico Šanel & Furlan Klajn in z vsemi kraljevskimi častmi sprejela navadno olivo v avdienco. Oliva je Elizabeti najverjetneje pojasnila načrt, kako bo v dveh mandatih naredila to deželo najbolj »grejt« (vrhunsko) na svetu »agejn« (spet). Če sem prav razumel špijone, bi reinkarnirana britanska oliva najprej po balkansko nategnila EU in ji ne bi vrnila niti nohta od obljubljenega mezinca. Zadržala bi vse evropske zlate palice, odpirala in zapirala bi meje po olivni strategiji s pšenično razkuštranimi principi, bila bi zunaj in znotraj hkrati, spet bi zasedla vse svoje stare kolonije, z ameriškimi, afriškimi, indijsko-azijskimi, avstralsko-novozelandskimi in karibskimi vred, torej tretjino svetovnega kopna, četrtino prebivalcev sveta in živela kolonialno sladko do konca svojih dni.
Pšenično razkruštrani »grejt agejn« (ponovno veliki) Američan je dobil dvojnika, a hkrati tudi, roko na srce, nevarnega tekmeca. Geslo »grejt agejn« je podobno uspešen oglaševalski dosežek kot spreminjanje vina v vodo. Če mora nekaj postati spet veliko, pomeni, da je zdaj nerodno majhno. Za lažje razumevanje: Vedno ko grem opolnoči mimo našega pokopališča, si tudi jaz govorim: »Ni me strah, ni me strah, res me ni strah, ni me strah ...«, se križam in pljuvam čez ramo. Ne vem, ali kaj pomaga, ampak neka notranja sila me kar sili v to. Za korajžo. Da mi je le vedeti, katera vraža sili Olivo in Krampa v »grejt agejn«. Po moje si takšne oglaševalske domislice omislijo samo zelo veliki duhovi, vojskovodje, karizmatični osvajalci, alfa samci, šampioni, iz katerih brizga slava, pogum, mišice, razum, duh ... Poglejte Borisa Johnsona, kakšen pokončen in zmagovit vtis pušča. Ko denimo visi na žici kot kak kraški šalamin pod šofitom. Samo čakamo lahko, se čudimo in zavidamo tej veliki Britaniji in srečnim volivcem v njej.
Če imajo v Londonu na vrhu olivo, ni prav nič narobe, če ljubljanske poslance lahko najbolj skrbijo ograje, barvanje spomenikov, sholastična ideologija, skoraj sto let stari grobovi, stolčki in donosne funkcije, skupne policijske patrulje s prijatelji na papirju ... In jim je malo mar za ukradene banke, počene kretnice, razbite ceste, pretakanje javnega bogastva v »izbrani« žep. Neskončna so pota gospodova do uspeha. In neskončno misteriozne počitnice, ki nam polepšajo dan takoj, ko zapeljemo na cesto, obstanemo v koloni in slišimo, da se nam nikamor ne mudi z javnimi naročili, saj bomo ceste in tračnice morda gradili čez 15 let. Če bomo hiteli. Počitniška ponudba pa je vse pestrejša: kopanje in utapljanje avtomobilov, povoženi in izginuli plavalci, okradeni, pretepeni in porezani turisti, zaračunavanje sence, koša za smeti, pogleda na sončni zahod, zasoljeno odpiranje šlica ... Pozabite na galerije, muzeje, koncerte, lov zobatcev z jaht ali samotne sprehode v rajskih krajinskih parkih. Turisti hlepijo po čisto drugačnih dogodivščinah. Krasni novi svet.
Če zanemarimo moralno vprašanje, koliko je oglaševanje alkohola dopustno v družbi vsesplošnega predoziranja, pa seveda nikakor ne moremo mimo izkoriščanja nesreče lastnega naroda za kovanje dobička. Da bi bolje doumeli ustreljenost kozlov, si pomagajmo s povsem podobnim oglasom našega hišnega vinarja, ki pravi: »Sta vam suša in toča pobrali koruzo, krompir in paradižnik? Ste v temi, ker ni vode za električne turbine? Vam je pogorela hiša, ker gasilci niso mogli špricati?... Lahko ste brez skrbi! Ko je voda preč, si privoščite sod našega vina s popustom, in tegob ne bo več!« Dober oglas, kaj!?
Toda v Kopru ustreljeni kozel je neopazna pikica v oceanu v primerjavi z olivo, ki zdaj vlada Veliki Britaniji. Nikoli si nisem misli, da bo njena ekscelenca Elizabeta oblekla najlepšo rožnato oblekico, v roke vzela vrhunsko torbico Šanel & Furlan Klajn in z vsemi kraljevskimi častmi sprejela navadno olivo v avdienco. Oliva je Elizabeti najverjetneje pojasnila načrt, kako bo v dveh mandatih naredila to deželo najbolj »grejt« (vrhunsko) na svetu »agejn« (spet). Če sem prav razumel špijone, bi reinkarnirana britanska oliva najprej po balkansko nategnila EU in ji ne bi vrnila niti nohta od obljubljenega mezinca. Zadržala bi vse evropske zlate palice, odpirala in zapirala bi meje po olivni strategiji s pšenično razkuštranimi principi, bila bi zunaj in znotraj hkrati, spet bi zasedla vse svoje stare kolonije, z ameriškimi, afriškimi, indijsko-azijskimi, avstralsko-novozelandskimi in karibskimi vred, torej tretjino svetovnega kopna, četrtino prebivalcev sveta in živela kolonialno sladko do konca svojih dni.
Pšenično razkruštrani »grejt agejn« (ponovno veliki) Američan je dobil dvojnika, a hkrati tudi, roko na srce, nevarnega tekmeca. Geslo »grejt agejn« je podobno uspešen oglaševalski dosežek kot spreminjanje vina v vodo. Če mora nekaj postati spet veliko, pomeni, da je zdaj nerodno majhno. Za lažje razumevanje: Vedno ko grem opolnoči mimo našega pokopališča, si tudi jaz govorim: »Ni me strah, ni me strah, res me ni strah, ni me strah ...«, se križam in pljuvam čez ramo. Ne vem, ali kaj pomaga, ampak neka notranja sila me kar sili v to. Za korajžo. Da mi je le vedeti, katera vraža sili Olivo in Krampa v »grejt agejn«. Po moje si takšne oglaševalske domislice omislijo samo zelo veliki duhovi, vojskovodje, karizmatični osvajalci, alfa samci, šampioni, iz katerih brizga slava, pogum, mišice, razum, duh ... Poglejte Borisa Johnsona, kakšen pokončen in zmagovit vtis pušča. Ko denimo visi na žici kot kak kraški šalamin pod šofitom. Samo čakamo lahko, se čudimo in zavidamo tej veliki Britaniji in srečnim volivcem v njej.
Če imajo v Londonu na vrhu olivo, ni prav nič narobe, če ljubljanske poslance lahko najbolj skrbijo ograje, barvanje spomenikov, sholastična ideologija, skoraj sto let stari grobovi, stolčki in donosne funkcije, skupne policijske patrulje s prijatelji na papirju ... In jim je malo mar za ukradene banke, počene kretnice, razbite ceste, pretakanje javnega bogastva v »izbrani« žep. Neskončna so pota gospodova do uspeha. In neskončno misteriozne počitnice, ki nam polepšajo dan takoj, ko zapeljemo na cesto, obstanemo v koloni in slišimo, da se nam nikamor ne mudi z javnimi naročili, saj bomo ceste in tračnice morda gradili čez 15 let. Če bomo hiteli. Počitniška ponudba pa je vse pestrejša: kopanje in utapljanje avtomobilov, povoženi in izginuli plavalci, okradeni, pretepeni in porezani turisti, zaračunavanje sence, koša za smeti, pogleda na sončni zahod, zasoljeno odpiranje šlica ... Pozabite na galerije, muzeje, koncerte, lov zobatcev z jaht ali samotne sprehode v rajskih krajinskih parkih. Turisti hlepijo po čisto drugačnih dogodivščinah. Krasni novi svet.
