Optimisti, pesimisti in katastrofisti
Študije belgijskih znanstvenikov dokazujejo, da so hormoni in šport nevarni, ker ljudje pri teh dejavnostih pregloboko dihajo.
Odpri galerijo
Tudi The Tiger Lillies so bizarno optimistični.
Foto Lukas Hueller
Svet se je doslej v glavnem delil na optimiste in pesimiste, od 12. marca dalje pa tudi na katastrofiste.
Pesimisti pravijo, da bo velik uspeh, če bomo letos lahko sploh šli na dopust v drugo občino, o potovanjih v tujino pa naj niti ne sanjamo. Najbolje je, če besedo turizem pozabimo za leto ali dve. In da nikoli več ne bo tako, kot je bilo.
Optimistov je več vrst. Prvi so tisti, ki verjamejo pesimistom, da bodo lahko nekateri samo zase uživali na morju, v hribih, pašnikih, gozdovih... Optimisti so tudi tisti, ki mislijo, da bodo prvega maja lahko še zadržali milijon »ljubljančanov« za gorami in da bodo še naprej slepo verjeli strašnim zgodbam iz ljubljanske Barnije.
Poznamo tudi evrooptimiste. Na primer Avstrijce, ki bodo sredi maja odprli birtije, penzione, trgovine ... Imate tudi nemške nezaslišane optimiste, ki terjajo krvne teste in izdajo potrdil tistim, ki imajo krvni dokaz, da so v lastnih žilah vzgojili protitelesca, ker je na virus odpornih že precej več kot 12 milijonov Nemcev. To je dokazal test prebivalcev Heinsberga. Še večji, naravnost kriminalni optimisti so seveda nemški nogometni privrženci, ki bi pod strogimi ukrepi že sredi maja odprli bundesligo brez gledalcev na tribunah. Superoptimisti živijo tudi v Sloveniji, ki bi testirali desetino Slovencev. Stalo bi nas morda nekaj milijončkov, ampak potem bi jih vsaj 300.000 ali 400.000 lahko dobilo rumene knjižice in odprlo turistično in trgovinsko sezono. V restavracije, hotele, terme bi lahko zahajali tisti z rumenimi knjižicami. Leta 1972 smo se v dolgih vrstah cepili proti črnim kozam. Po kratkem postopku smo dobili rumeno knjižico, s katero smo lahko šli po kavbojke in kavo v Italijo. Če je to zmogel prakomunist, bo z levim mezincem še bolj zmogel tudi neprimerno boljši neokomunist. Pa dajte na tehtnico, kaj se bolj izplača: nekaj milijončkov za teste ali izgubljene milijarde in sesutje sistema? Odpiranje ali zapiranje?
Tukaj optimistom odločno stopajo na prste katastrofisti, ki bodo v primeru oživitve bundeslige Antikrista Čeferinista zakurili na grmadi. Valjhun se mora za vsako ceno spopasti z nekristjani in zdaj v ihti išče njegá, ki kriv moritve je velike. Katastrofisti vedo, da krize ne bo nikoli konec. Preden bodo odkrili cepivo, bo virus mutiral, zato se cepiti ne splača in je še najbolje, če dovolite sledenje vašemu telefonu. Meje bodo itak še naprej zaprte. Svetovno zdravstveno organizacijo bomo razpustili. Na grmado bodo poleg Aleksandra poslali vsaj še Marjana in ostale komuniste. Zaljubljencem bodo še vsaj eno leto z bromom zalivali hormone. Še naprej ne bodo izdajali, kje ljudje umirajo, zakaj umirajo, ali sploh smejo umreti brez virusa ... Nič ne bodo povedali. Niti njihove starosti. Ker bi lahko koga vznemirili. Ljudje naj ne sprašujejo. Novinarje, njihov preostanek, še privajamo in učimo.
Dragi Svet Evrope. Gre nam za nohte. Večina članov naše vlade, še posebej njen predsednik, izvira iz komunističnega režima. Na nacionalki je vsak hip vse nared, snemalci, tehnika, režija ... vse v napetem pričakovanju. Obujamo spomine na govore maršala Tita. Tiste po radiu iz 60. let. Na govorniški oder natanko ob uri stopi s trotl bobni opravljeni tovariš maršal in udriha na levo in na sredino, hruli brezvestneže, nogometaše in predvsem nogometne privržence, ki so krivi bratomorne vojne, v kateri je in bo padlo na trope žrtev. Žigosa vse sovražnike nove ureditve. Tito je vstal od mrtvih.
Drugih novic ne pričakujte, ker jih ne rabite. »L' état c'est moi.« V gugl prevodu: »Novinar sem jaz.«
Običajno se narodu po enem mesecu zapora začnejo prikazovati bele miši, netopirji, močeradi in krastače. Toda narod je pohleven in poslušen, zato še zmeraj hodi v trgovine po urniku. Komaj ducat let po žaganju šengenskih mej navdušeno gradi barikade na lokalnih poteh, ovaja sosede, brate in sonarodnjake. Še posebej, ko si privoščijo preveč džoginga ali če sedi mlad, hormonski par na trati v parku. Danes dobiš brezplačne študije belgijskih znanstvenikov, da so hormoni in šport nevarni, ker ljudje pri teh dejavnostih pregloboko dihajo in izparevajo v zrak več kapljic in okuženih hlapov. Zahtevano je nadzorovano tanko dihanje.
Narod se zdaj deli na bogate proletarske prvoborce in na maso socialnih podpirancev. Samo ugibamo lahko, kdo nam bo krojil jutrišnjo vero: optimisti, pesimisti ali katastrofisti.
Pesimisti pravijo, da bo velik uspeh, če bomo letos lahko sploh šli na dopust v drugo občino, o potovanjih v tujino pa naj niti ne sanjamo. Najbolje je, če besedo turizem pozabimo za leto ali dve. In da nikoli več ne bo tako, kot je bilo.
Optimistov je več vrst. Prvi so tisti, ki verjamejo pesimistom, da bodo lahko nekateri samo zase uživali na morju, v hribih, pašnikih, gozdovih... Optimisti so tudi tisti, ki mislijo, da bodo prvega maja lahko še zadržali milijon »ljubljančanov« za gorami in da bodo še naprej slepo verjeli strašnim zgodbam iz ljubljanske Barnije.
Poznamo tudi evrooptimiste. Na primer Avstrijce, ki bodo sredi maja odprli birtije, penzione, trgovine ... Imate tudi nemške nezaslišane optimiste, ki terjajo krvne teste in izdajo potrdil tistim, ki imajo krvni dokaz, da so v lastnih žilah vzgojili protitelesca, ker je na virus odpornih že precej več kot 12 milijonov Nemcev. To je dokazal test prebivalcev Heinsberga. Še večji, naravnost kriminalni optimisti so seveda nemški nogometni privrženci, ki bi pod strogimi ukrepi že sredi maja odprli bundesligo brez gledalcev na tribunah. Superoptimisti živijo tudi v Sloveniji, ki bi testirali desetino Slovencev. Stalo bi nas morda nekaj milijončkov, ampak potem bi jih vsaj 300.000 ali 400.000 lahko dobilo rumene knjižice in odprlo turistično in trgovinsko sezono. V restavracije, hotele, terme bi lahko zahajali tisti z rumenimi knjižicami. Leta 1972 smo se v dolgih vrstah cepili proti črnim kozam. Po kratkem postopku smo dobili rumeno knjižico, s katero smo lahko šli po kavbojke in kavo v Italijo. Če je to zmogel prakomunist, bo z levim mezincem še bolj zmogel tudi neprimerno boljši neokomunist. Pa dajte na tehtnico, kaj se bolj izplača: nekaj milijončkov za teste ali izgubljene milijarde in sesutje sistema? Odpiranje ali zapiranje?
Tukaj optimistom odločno stopajo na prste katastrofisti, ki bodo v primeru oživitve bundeslige Antikrista Čeferinista zakurili na grmadi. Valjhun se mora za vsako ceno spopasti z nekristjani in zdaj v ihti išče njegá, ki kriv moritve je velike. Katastrofisti vedo, da krize ne bo nikoli konec. Preden bodo odkrili cepivo, bo virus mutiral, zato se cepiti ne splača in je še najbolje, če dovolite sledenje vašemu telefonu. Meje bodo itak še naprej zaprte. Svetovno zdravstveno organizacijo bomo razpustili. Na grmado bodo poleg Aleksandra poslali vsaj še Marjana in ostale komuniste. Zaljubljencem bodo še vsaj eno leto z bromom zalivali hormone. Še naprej ne bodo izdajali, kje ljudje umirajo, zakaj umirajo, ali sploh smejo umreti brez virusa ... Nič ne bodo povedali. Niti njihove starosti. Ker bi lahko koga vznemirili. Ljudje naj ne sprašujejo. Novinarje, njihov preostanek, še privajamo in učimo.
Dragi Svet Evrope. Gre nam za nohte. Večina članov naše vlade, še posebej njen predsednik, izvira iz komunističnega režima. Na nacionalki je vsak hip vse nared, snemalci, tehnika, režija ... vse v napetem pričakovanju. Obujamo spomine na govore maršala Tita. Tiste po radiu iz 60. let. Na govorniški oder natanko ob uri stopi s trotl bobni opravljeni tovariš maršal in udriha na levo in na sredino, hruli brezvestneže, nogometaše in predvsem nogometne privržence, ki so krivi bratomorne vojne, v kateri je in bo padlo na trope žrtev. Žigosa vse sovražnike nove ureditve. Tito je vstal od mrtvih.
Drugih novic ne pričakujte, ker jih ne rabite. »L' état c'est moi.« V gugl prevodu: »Novinar sem jaz.«
Običajno se narodu po enem mesecu zapora začnejo prikazovati bele miši, netopirji, močeradi in krastače. Toda narod je pohleven in poslušen, zato še zmeraj hodi v trgovine po urniku. Komaj ducat let po žaganju šengenskih mej navdušeno gradi barikade na lokalnih poteh, ovaja sosede, brate in sonarodnjake. Še posebej, ko si privoščijo preveč džoginga ali če sedi mlad, hormonski par na trati v parku. Danes dobiš brezplačne študije belgijskih znanstvenikov, da so hormoni in šport nevarni, ker ljudje pri teh dejavnostih pregloboko dihajo in izparevajo v zrak več kapljic in okuženih hlapov. Zahtevano je nadzorovano tanko dihanje.
Narod se zdaj deli na bogate proletarske prvoborce in na maso socialnih podpirancev. Samo ugibamo lahko, kdo nam bo krojil jutrišnjo vero: optimisti, pesimisti ali katastrofisti.
