Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Kolumne

Od Draškovića do Kirka: zakaj atentati ne utišajo, temveč spodbujajo odpor

Zgodovinska vzporednica med atentatoma iz leta 1921 in danes kaže, da represija oblasti nikoli ne zatre, ampak le okrepi upor podtalnih gibanj.
Trumpova administracija, zavedajoč se, da represija zgodovinsko ne uniči nasprotnih gibanj, očitno računa na konflikt večjih razsežnosti za lažje prestrukturiranje družbe in začasno utrditev na oblasti. FOTO: Charly Triballeau/AFP
Trumpova administracija, zavedajoč se, da represija zgodovinsko ne uniči nasprotnih gibanj, očitno računa na konflikt večjih razsežnosti za lažje prestrukturiranje družbe in začasno utrditev na oblasti. FOTO: Charly Triballeau/AFP
29. 9. 2025 | 05:00
29. 9. 2025 | 11:56
6:49

V nadaljevanju preberite:

»Imam priložnost ubiti enega največjih konservativnih glasov v državi in to priložnost bom zgrabil.« Dvaindvajsetletni Tyler Robinson je napad na Trumpovega aktivista Charlieja Kirka, ki je nedavno umrl pod streli mladeničeve puške, načrtoval in utemeljil s prizadevanjem za prekinitev oblastnega sovraštva …

Sredi julija 1921 so dvajsetletni mladeniči na zagrebškem nabrežju Save razpravljali o politični sliki v novi jugoslovanski državi.

Vznemirjalo jih je zlasti oblastno preganjanje komunistov, ki so najresneje med političnimi subjekti zahtevali reševanje perečega socialnega vprašanja ob vstopu v industrijsko dobo.

»Ko smo nekega dne brali v časniku, da je Milorad Drašković v Delnicah na počitnicah, smo malodane istočasno prišli do sklepa – te nepričakovane in edinstvene priložnosti ne smemo zamuditi. S tem imenom so bila povezana vsa nasilja, vse krivice, ves cinizem in surovost vladajočega razreda,« se je desetletja kasneje spominjal eden od njih.

Za izvršitev atentata na notranjega ministra v odstopu se je takoj javil Alija Alijagić, ki je podobno kot tovariši verjel, da ni uspešnega družbenega boja brez prelivanja krvi.

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine