Levo mnenje: Pa naj otroci v šolah jedo golobe

»Tole z golobom je ideja za slovenske šole. Da otroci ne bodo več lačni.«

Objavljeno
01. januar 2013 16.10
Posodobljeno
02. januar 2013 05.00
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
Predvsem brez patetike, sem si rekla, ko sem razmišljala o prvem mnenju novega leta, ki naj bi, tako to gre, pač govorilo o skupku dogodkov ravnokar minulega. Brez patetike zato, ker zadnje dni razmišljam le še o mladih glasovih, ki so me vso jesen in ves začetek zime ob ponedeljkih ob desetih zjutraj prek valov Vala 202 spravljali v jok. In to kar na avtobusu – je to lepo? Vsakič znova sem si na ponedeljkovih poteh v službo govorila, da je bolje, če si zavrtim nekaj iz svoje zbirke glasbe in ne prestavljam na botrstvo Vala 202. In vsakič znova sem se uklonila. Tresoča se brada, stiskanje v prsih in povešene obrvi v zadrževanju joka so bili moji spremljevalci ničkoliko ponedeljkovih juter. Brez patetike, torej, sem si rekla, a poglej, dragi bralec, začela nadvse patetično.

Pred kratkim sem se vrgla v tvitosfero, platformo, kjer v 140 znakih lahko izraziš vso svojo bit. Tam je prejšnji teden odjeknil tvit ene od nekdanjih osebnih svetovalk enega od politikov, ki se je v pogovoru z enim od urednikov enega od tednikov pošalila na način, ki ga tviteraši, toliko vem celo jaz, ki sem nova, ne sprejemajo. Takole je bilo: eden od urednikov enega od tednikov je zapisal, da je na eni od televizij »teta, ki govori nizozemsko, ravnokar spekla goloba«. Na to je ena od nekdanjih svetovalk enega od politikov odgovorila, da je »tole z golobom ideja za slovenske šole. Da otroci ne bodo več lačni.«

Bum, tresk, tviter je skorajda eksplodiral. Po zombijih, ki jih je med nedomoljubne tviteraše vrgla domoljubna stranka, se je zdaj ena od domoljubnih nekdanjih svetovalk enega od domoljubnih politikov drznila pošaliti na račun lačnih otrok. Če bi gospa ostala zgolj pri tej neposrečeni šali in potem utihnila, bi še zamahnila z roko. Pa je še kar nadaljevala. Pregledala je namreč, tako je zapisala sama, »vsa poročila Unicefa in OZN o lakoti, a Slovenije v njih ni našla«. Da gre za »propagandno izmišljotino«, je še navrgla in vsem zlobnim ljudem, ki ji »pošiljajo grožnje, žaljivke in drugo levičarsko umotvorje«, sporočila, da je njihov »smisel za sarkazem še nižji od IQ-ja«. Strašno nizek, torej, še nižji od približno 155 cm visokega inteligenčnega kvocienta. Tudi prav.

No, mene so prejšnji teden, namesto v žalostno zadrževanje solza, otroški glasovi botrstva končno spravili v hlipanje sreče. Ljudje so se namreč na projekt botrstvo odzvali v neverjetnem številu in nobena od zgodb 1300 otrok mi ne bo več ležala na prsih. Upam, da nikoli več. In če si bom po čem zapomnila leto 2012, si ga bom po dobrih ljudeh, ki so pomagali – pa naj se sliši še tako patetično. Ne samo pri projektu Botrstvo, ampak tudi pri Anini zvezdici, pa v oddaji Tednik, pa ...

Politike in druge egotripe bom preprosto pozabila. Morda bodo, če bom v to, da ne obstajajo, zares močno verjela, dokončno izginili.