Umetna svetloba, dovolj močna za udobno branje, je bila večino zgodovine razkošje, ki si ga je lahko privoščila le peščica ljudi.
Galerija
Namesto enega samega vira je v žarometu matrika desetin ali celo stotin svetlobnih elementov, ki jih računalnik prižiga in ugaša tako, da zasenči natanko območje, kjer se približuje vozilo iz nasprotne smeri. FOTO: Jože Suhadolnik
Ameriški ekonomist William Nordhaus je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kupil približno deset kilogramov drv, jih zakuril v domačem kaminu in izmeril količino svetlobe, ki jo je oddajal ogenj.
Zanimalo ga je vprašanje, ki se sliši nenavadno, a je morda eno boljših meril napredka, kar jih premoremo: koliko časa mora običajen človek delati, da si prisluži uro umetne svetlobe? Za sodobne tehnologije je odgovor na dlani, za oceno razmer v preteklosti pa je bilo treba svetlobo najprej izmeriti in jo nato preračunati v takratne zaslužke.
Po Nordhausovih ocenah bi moral prazgodovinski človek za količino svetlobe, ki jo običajna tisočlumenska žarnica odda v eni uri, skoraj šestdeset ur zbirati in pripravljati drva. Babilonski delavec, katerega mezdo in ceno sezamovega olja poznamo s ...
| Kolumne
