Peti letni čas

Kdo nam je peti letni čas razkril in krstil, se tako ali tako ne bomo mogli zediniti.

Objavljeno
19. februar 2019 06.00
Posodobljeno
19. februar 2019 06.00
FOTO: Tadej Regent/Delo
Strmina zemeljske osi in motoviljenje planeta okoli Sonca sta resda najtrdnejša osnova za letne čase, nikjer pa ni prepovedano, da si tega celoletnega ovinkarjenja po vesolju ne smemo razdeliti po svoje in z drugačnim metrom. Našega leta nam nihče ne brani »razrezati« na manj ali več letnih časov. Na Ptuju, v Kölnu, Gradcu in še kje nam pravkar odmerjajo peti letni čas. Ponekod traja od Martinovih 49 minut pred poldnevom do konca pustnega torka, kar so nekaj časa zagovarjali tudi na Ptuju, a vse bolj postaja jasno, da ga tu res doživljamo med svečnico in pepelnico.

Kdo nam je peti letni čas razkril in krstil, se tako ali tako ne bomo mogli zediniti. Za ene je to le nekritičen prenos pojmovanja dela zimskega časa iz tujine, drugim ga je pred 42 leti prvič odmeril s svojim tako naslovljenim romanom Branko Šömen, čeprav njegove štiri učiteljice v njem doživljajo vse drugo, le pustnega vraževerja in maskiranja ne. Tretji pa se jezijo nad zmedo, ki jo prinaša v tradicionalni sončni koledar …

Sam pa si želim, da bi vsaj čez nekaj let, če bo Ptuju, na primer, uspelo leta 2025 postati evropska prestolnica kulture – točno tri stoletja po izidu izjemnih Vivaldijevih Štirih letnih časov – nekdo skomponiral še vsaj približno tako priljubljeno in uspešno skladbo o tem petem letnem času. Za literarno predlogo mu že iščemo ljubek sonet o kurentu, da si bo upal v partituro vključiti glasbene imitacije od silnega ropota kurentovega skoka ob veličastnem prasketanju očiščevalnega ognja do neutrudnega zvonjenja in groženj zimski boginji Morani. Vivaldi je Pomlad začel s slavljenjem njenega. Mojster bi danes tri stavke petega letnega časa najbrž postavil na konec in nam glasbeni užitek ob poslušanju podaljšal na skoraj celo uro. Vse bolj se mi zdi, da se je na koncu partitur spokojne zime s stopnjevanjem zvokov že pripravil na tisti divji spopad, ki ga zmore edino kurent in na katerega bo glasbena spomladanska nevihta iz prvega dela le blažen spomin.