Piranski in hrvaški biseri
Lahko so nam za zgled pri zasoljenih računih, v diplomatskem prerivanju, v kraji blagovnih znamk in igri zemljokrast
Odpri galerijo
Massimo Quarta, izjemen violinski nastop, ki se ni pustil zmesti neprimernim aplavzom. Foto Boris Šuligoj
Na obletnico postavitve Tartinijevega spomenika so v piranskem Tartinijevem gledališču v petek zvečer izpeljali izjemen nastop komornikov milanske Scale. Toda vrhunski mojstri so najbrž dobili vtis, da v Piranu še ni bilo koncerta resne glasbe, saj so v hipu videli, kako »izobražena« je publika, ki se tako rada diči s Tartinijem. S svojim županom in celo vrsto piranskih svetnikov na čelu (ki so bili očitno res prvič na takem koncertu) so ploskali po skoraj vsakem stavku, torej še pred koncem izvajanih del.
Velik del občinstva je ploskal in ni hotel nehati tudi po tretjem stavku zadnje skladbe, torej pred koncem Koncerta za violino in godala v A-duru, kjer je Massimo Quarta naravnost blestel v podajanju izredno zahtevne Tartinijeve partiture. Violinist svetovnega kova je sprejel igro prehitrih aplavzov, pred koncem skladbe odšel z odra, se vrnil, spet odšel in se spet vrnil, in ko se je aplavz polegel, se je diplomatsko uglajeno in neopazno taktno vzgojno zahvalil in povedal, da ima ta Tartinijev Concerto še en, torej četrti stavek, tako lep Largo andante, da bi ga bilo škoda ne slišati. In ga je odgodel tako, da bi ga bilo še Mojstru narodov ljubo slišati. Largo andante scherzando brillante, grazioso con brio, maestoso assai.
Komornikov na koncu niso zaprosili za bis. Ali pa so komorniki ocenili, da si ga Pirančani ne zaslužijo. Facebook ljudi očitno ne nauči poslušanja resne glasbe. Bi pa svetniki in županov kabinet naredili velik korak za promocijo kulture in Tartinijevega mesta, če bi namesto puhlih in brezplodnih razprav občinskega sveta vsaj kako uro namenili glasbeni vzgoji in kulturi poslušanja. Tartini se je namreč obračal v grobu.
Velikemu delu Slovencev je zadnje dni izpadla proteza iz ust, ko so od predsednice komisije izvedeli, da so nam vsem Evropejcem Hrvati lahko za zgled.
Pravzaprav so nam res lahko za zgled. Na področju turizma so nas marsikje (nikakor pa ne v vseh elementih, da ne bi bilo po naključju in nehote kakšne pomote) pošteno namahali. Lahko so za zgled pri gradnji cest v Istri, denimo. Morda bi nam bili lahko za zgled v ribištvu. A ne zato, ker so tako (tudi z eksplozivom) počistili Jadran, niti zato, kako hitro njihovi policisti opazijo vsakega majcenega slovenskega ribiča, ko se samo približa sredini Zaliva, ne opazijo pa rek beguncev.
Ne morejo nam biti za zgled v jadranju. (Preštejte, koliko slovenskih jadralcev je ta hip na Jadranskem morju.) Lahko pa so nam za zgled v nogometu, pri urejenosti obmorskih mest v primerjavi s Piranom, pri zasoljenih računih... Ali pa v diplomatskem prerivanju, v kraji blagovnih znamk in igri zemljokrast. Ampak da bi nam bili za zgled kot evropska državotvorna in pravotvorna enititeta, kot celota, z vsemi ekonomskimi, demografskimi, kleptokoruptivnimi, klerofundamentalističnimi, fašistoljubnimi, vukovarsindromskimi, velikohrvaškimi in drugimi kompleksi ...? No, tukaj je Ursuli politika malce pokvarila dioptrijo. Prišli smo torej z Jean-Claudovega dežja pod uršulinsko kap.
Hrvaška je, upajmo, res zrela za vstop v schengensko območje. Po takih pohvalah se lahko dokažejo tako, da že od 15. avgusta dalje v Slovenijo ne bo več beguncev iz zgledne sosede. Lahko bomo odstranili ograje, jih celo podarili Hrvaški. Če bi se po naključju primerilo, da bi mejo prešlo samo sto novih beguncev, bomo lahko (po Salvinijevih vzorih) napovedali Trumpovski zid na Kolpi po načelu – begunci ali zid. Od kod sicer prihajajo begunci v slovenski schengen, če ne iz Hrvaške? Schengensko zrela država bo morda na Marijino vnebovzetje napovedala prihod prvaka Andreja na obisk v Ljubljano, kjer bo javno razglasil, da spoštuje pravo EU. In politiki bodo vzhičeno rekli: »Le kje jo je (Urško) Angleca skrivala doslej!« In: »Glej, kako močnejša je zato EU!«
Ali gospa Ursula sploh ve, kakšen evropski potencial je skrit v povezanosti dveh ali treh balkanskih držav? Rodila bi se zvezda repatica dveh EU držav. In živeli bi srečno do konca svojih dni.
Samo nikar ne kličite hudiča in ne govorite, da se evropski krojači prav tega bojijo: da bi se, denimo, državi, kot sta Slovenija in Hrvaška, predobro razumeli. Ja, kam pa pridemo, če povežemo takšna dva potenciala! Narode je treba hujskati, dvigati prah in meglo, potem jim zlahka vladaš. In kradeš.
Velik del občinstva je ploskal in ni hotel nehati tudi po tretjem stavku zadnje skladbe, torej pred koncem Koncerta za violino in godala v A-duru, kjer je Massimo Quarta naravnost blestel v podajanju izredno zahtevne Tartinijeve partiture. Violinist svetovnega kova je sprejel igro prehitrih aplavzov, pred koncem skladbe odšel z odra, se vrnil, spet odšel in se spet vrnil, in ko se je aplavz polegel, se je diplomatsko uglajeno in neopazno taktno vzgojno zahvalil in povedal, da ima ta Tartinijev Concerto še en, torej četrti stavek, tako lep Largo andante, da bi ga bilo škoda ne slišati. In ga je odgodel tako, da bi ga bilo še Mojstru narodov ljubo slišati. Largo andante scherzando brillante, grazioso con brio, maestoso assai.
Komornikov na koncu niso zaprosili za bis. Ali pa so komorniki ocenili, da si ga Pirančani ne zaslužijo. Facebook ljudi očitno ne nauči poslušanja resne glasbe. Bi pa svetniki in županov kabinet naredili velik korak za promocijo kulture in Tartinijevega mesta, če bi namesto puhlih in brezplodnih razprav občinskega sveta vsaj kako uro namenili glasbeni vzgoji in kulturi poslušanja. Tartini se je namreč obračal v grobu.
Velikemu delu Slovencev je zadnje dni izpadla proteza iz ust, ko so od predsednice komisije izvedeli, da so nam vsem Evropejcem Hrvati lahko za zgled.
Pravzaprav so nam res lahko za zgled. Na področju turizma so nas marsikje (nikakor pa ne v vseh elementih, da ne bi bilo po naključju in nehote kakšne pomote) pošteno namahali. Lahko so za zgled pri gradnji cest v Istri, denimo. Morda bi nam bili lahko za zgled v ribištvu. A ne zato, ker so tako (tudi z eksplozivom) počistili Jadran, niti zato, kako hitro njihovi policisti opazijo vsakega majcenega slovenskega ribiča, ko se samo približa sredini Zaliva, ne opazijo pa rek beguncev.
Ne morejo nam biti za zgled v jadranju. (Preštejte, koliko slovenskih jadralcev je ta hip na Jadranskem morju.) Lahko pa so nam za zgled v nogometu, pri urejenosti obmorskih mest v primerjavi s Piranom, pri zasoljenih računih... Ali pa v diplomatskem prerivanju, v kraji blagovnih znamk in igri zemljokrast. Ampak da bi nam bili za zgled kot evropska državotvorna in pravotvorna enititeta, kot celota, z vsemi ekonomskimi, demografskimi, kleptokoruptivnimi, klerofundamentalističnimi, fašistoljubnimi, vukovarsindromskimi, velikohrvaškimi in drugimi kompleksi ...? No, tukaj je Ursuli politika malce pokvarila dioptrijo. Prišli smo torej z Jean-Claudovega dežja pod uršulinsko kap.
Hrvaška je, upajmo, res zrela za vstop v schengensko območje. Po takih pohvalah se lahko dokažejo tako, da že od 15. avgusta dalje v Slovenijo ne bo več beguncev iz zgledne sosede. Lahko bomo odstranili ograje, jih celo podarili Hrvaški. Če bi se po naključju primerilo, da bi mejo prešlo samo sto novih beguncev, bomo lahko (po Salvinijevih vzorih) napovedali Trumpovski zid na Kolpi po načelu – begunci ali zid. Od kod sicer prihajajo begunci v slovenski schengen, če ne iz Hrvaške? Schengensko zrela država bo morda na Marijino vnebovzetje napovedala prihod prvaka Andreja na obisk v Ljubljano, kjer bo javno razglasil, da spoštuje pravo EU. In politiki bodo vzhičeno rekli: »Le kje jo je (Urško) Angleca skrivala doslej!« In: »Glej, kako močnejša je zato EU!«
Ali gospa Ursula sploh ve, kakšen evropski potencial je skrit v povezanosti dveh ali treh balkanskih držav? Rodila bi se zvezda repatica dveh EU držav. In živeli bi srečno do konca svojih dni.
Samo nikar ne kličite hudiča in ne govorite, da se evropski krojači prav tega bojijo: da bi se, denimo, državi, kot sta Slovenija in Hrvaška, predobro razumeli. Ja, kam pa pridemo, če povežemo takšna dva potenciala! Narode je treba hujskati, dvigati prah in meglo, potem jim zlahka vladaš. In kradeš.
