Pogovoriti se moramo o RTV
Voltairovskega duha, ki bi bil pripravljen braniti pravico ljudi, da se v javnosti oglašajo z nepriljubljenimi stališči, je pri nas bore malo.
Odpri galerijo
Ljubljana 03.07.2012 - Seja programskega sveta RTV.foto:Blaz Samec/DELO
Polemika okoli intervjuja z Jožetom Dežmanom v oddaji Pričevalci, ki je v teh poletnih dneh jemala protagonizem kislim kumaricam, je bolj kot probleme zgodovinopisja razkrila probleme javne televizije. Iz odzivov na oddajo je bilo jasno, da je zgodovinska resnica drugotno vprašanje. Najpomembnejše vprašanje je, kdo in kaj se sme pojavljati na nacionalki.
Grobi napadi na novinarja in vodstvo RTV, kakršne si je privoščila ZZB, so nas opomnili, da nevarnost za novinarsko avtonomijo nikakor ne prihajajo le od Orbánovih somišljenikov. Iz gromovništva na Titovem trgu veje podoben duh kot iz fatv, ki jih s svojih družbenih omrežij lansira, kot se reče, »relativni zmagovalec volitev«. V obeh primerih je najbolj skrb vzbujajoč molk tistih, ki se s takšnimi napadi ne strinjajo, a se od njih ne zmorejo nedvoumno distancirati. Ker so tudi samo kritični do stališč novinarja ali urednika, ki spodbudijo žolčne odzive, privolijo v tiho upravičevanje napadov nanje.
Voltairovskega duha, ki bi bil pripravljen braniti pravico ljudi, da se v javnosti oglašajo z nepriljubljenimi stališči, je pri nas bore malo. Skrajneži zato izkoristijo ideološko polarizacijo, tako da pompozno in brez vsakršnih zadržkov spregovorijo v imenu širše svetovnonazorske skupine – njeni pripadniki so tako vsakič znova prisiljeni v malo etično kapitulacijo, ko minimizirajo neopravičljive izjave in napade. Tako se polarizacija povečuje, zmernejši glasovi pa postajajo vse bolj jecljavi in nesamozavestni.
Voltairovska etika je seveda problematično načelo na javni televiziji. Ne gre le za vprašanje, ali ima nekdo pravico do polemičnih stališč – vprašanje je, ali mu sme javna RTV dati platformo za njihovo promocijo; in če sme, v kakšni obliki. To so še posebno pereča vprašanja v visoko polariziranih družbah, kjer ima država skorajšnji monopol nad javnim prostorom, zato obstaja akutna (pre)občutljivost na možnost njegovih zlorab.
Priročna rešitev, ki se pojavi v takšnih okoliščinah, je parcelizacija nacionalke na ideološke vrtičke. To se kaže kot privlačna alternativa nevarnosti, da bi politični nasprotnik prevzel popoln nadzor nad javnim prostorom. Takšna praksa se je konec 70. let uveljavila v Italiji, po desetletjih hladnovojnih napetosti. A čeprav je praksa, znana kot lottizzazione, omogočila pluralizacijo javne televizije, je nazadnje ošibila njeno profesionalnost in neodvisnost ter pripomogla k ideološki balkanizaciji italijanske javne sfere. Takšna javna RTV, razkosana na politične fevde in nesamozavestna glede svojega poslanstva, je postala lahek plen berlusconizacije v 90. letih.
V primerjavi z italijansko RAI je RTV Slovenija zdaj še vedno relevantna televizija. To navsezadnje dokazujejo polemike, ki se periodično pojavljajo glede njenih vsebin. In čeprav so kritični odzivi pogosto posledica dejanskih spodrsljajev in spornih uredniških odločitev, so večinoma le stranski učinek preprostega dejstva: javna RTV je ostala eden redkih prostorov, kjer se ljudje morajo spopasti s stališči, pristopi in občutljivostmi, ki so jim tuja. V času prostovoljnega zapiranja v svetovnonazorske gete, kjer uporabniki vedo, da jim bodo servirali le ideološko košer ponudbo, je RTV dragocena izjema. Ob vseh poskusih programskega vodstva, da bi polemične teme marginalizirali v korist »povezovalnih« vsebin, vedno obstaja možnost, da bomo v njenih programih naleteli na kaj, kar nas bo razburilo, užalilo ali kako drugače ogrozilo samoreferenčni ideološki balonček, ki ga skrbno napihujemo z izbiro drugih medijskih vsebin.
Ta sposobnost, da pripravljavec vsebin doseže občinstvo, ki ne razmišlja kot on ter ne deli njegovih predsodkov in nereflektiranih predpostavk, je v sedanjih časih izjemna tekmovalna prednost. Prav po njeni zaslugi se v času domnevne krize televizijskega medija, ko vse večji del ljudi informacije dobiva na spletu, spet prepiramo o besedah, izrečenih v televizijski pogovorni oddaji v poznih večernih urah. Stvari, ki jih avtor že več let piše za nišno bralstvo v arhipelagu spletnih medijev, nenadoma spet postane stvar nacionalne polemike zaradi enega samega tevizijskega nastopa.
Toda javna RTV to svojo prednost lahko unovči le pod dvema pogojema. Nujno je, da še naprej ohranja oddaje, ki so zmožne takšnega preboja. To je mogoče le, če niso vse ukrojene po istem kopitu in imajo njihovi ustvarjalci dovolj poguma, da odpirajo pereče teme. Toda enako pomembno je, da imajo ljudem, ki jih tako dosežejo, v resnici kaj povedati. Pristopi, ki so namenjeni le prepričevanju prepričanih, so velikanska izgubljena priložnost. Vsebin, namenjenih ideološkemu samozadovoljevanju, je dovolj drugod. Poslanstvo nacionalke bi moralo biti, da kočljive vsebine predstavi na način, ki lahko nagovori tisti del občinstva, ki bi od njih raje odvrnil pogled.
Vsaj potencialno. Ali bodo gledalci sporočilo sprejeli ali ne, je njihova odgovornost. Nacionalka ni verska ustanova – njen smoter ni spreobračanje duš ali dviganje zavesti, temveč odpiranje javne razprave na argumentiran in civiliziran način. Torej tako, da negativni odziv na oddaje priča zgolj o predsodkih in tesnobah gledalcev, ne o kočljivi profesionalnosti njihovih snovalcev.
Kljub solidarnosti, ki jo moramo izkazati napadenemu novinarju, je treba priznati, da omenjeni intervju ni bila takšna oddaja. Jože Dežman, kljub zanimivi zgodbi svoje osebne preobrazbe, sposobnosti, da bi nagovoril ljudi onkraj ideoloških okopov, najbrž nikoli ne bo imel. A to še ne pomeni, da mu morajo biti vrata nacionalke zaprta. Pomeni pa, da novinar, ki ga intervjuja, ne nastopa kot njegov ideološki somišljenik, ampak kot kritični predstavnik javnega interesa. Organizirani pogrom proti njemu bo imel podobne učinke kot Janševi napadi na levico: kvečjemu ga bo utrdil v prepričanju o neoporečnosti vseh njegovih odločitev.
Luka Lisjak Gabrijelčič
zgodovinar, urednik Razpotij,
raziskovalec na CEU, Budimpešta
--------------------------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Grobi napadi na novinarja in vodstvo RTV, kakršne si je privoščila ZZB, so nas opomnili, da nevarnost za novinarsko avtonomijo nikakor ne prihajajo le od Orbánovih somišljenikov. Iz gromovništva na Titovem trgu veje podoben duh kot iz fatv, ki jih s svojih družbenih omrežij lansira, kot se reče, »relativni zmagovalec volitev«. V obeh primerih je najbolj skrb vzbujajoč molk tistih, ki se s takšnimi napadi ne strinjajo, a se od njih ne zmorejo nedvoumno distancirati. Ker so tudi samo kritični do stališč novinarja ali urednika, ki spodbudijo žolčne odzive, privolijo v tiho upravičevanje napadov nanje.
Voltairovskega duha, ki bi bil pripravljen braniti pravico ljudi, da se v javnosti oglašajo z nepriljubljenimi stališči, je pri nas bore malo. Skrajneži zato izkoristijo ideološko polarizacijo, tako da pompozno in brez vsakršnih zadržkov spregovorijo v imenu širše svetovnonazorske skupine – njeni pripadniki so tako vsakič znova prisiljeni v malo etično kapitulacijo, ko minimizirajo neopravičljive izjave in napade. Tako se polarizacija povečuje, zmernejši glasovi pa postajajo vse bolj jecljavi in nesamozavestni.
Voltairovska etika je seveda problematično načelo na javni televiziji. Ne gre le za vprašanje, ali ima nekdo pravico do polemičnih stališč – vprašanje je, ali mu sme javna RTV dati platformo za njihovo promocijo; in če sme, v kakšni obliki. To so še posebno pereča vprašanja v visoko polariziranih družbah, kjer ima država skorajšnji monopol nad javnim prostorom, zato obstaja akutna (pre)občutljivost na možnost njegovih zlorab.
Priročna rešitev, ki se pojavi v takšnih okoliščinah, je parcelizacija nacionalke na ideološke vrtičke. To se kaže kot privlačna alternativa nevarnosti, da bi politični nasprotnik prevzel popoln nadzor nad javnim prostorom. Takšna praksa se je konec 70. let uveljavila v Italiji, po desetletjih hladnovojnih napetosti. A čeprav je praksa, znana kot lottizzazione, omogočila pluralizacijo javne televizije, je nazadnje ošibila njeno profesionalnost in neodvisnost ter pripomogla k ideološki balkanizaciji italijanske javne sfere. Takšna javna RTV, razkosana na politične fevde in nesamozavestna glede svojega poslanstva, je postala lahek plen berlusconizacije v 90. letih.
V primerjavi z italijansko RAI je RTV Slovenija zdaj še vedno relevantna televizija. To navsezadnje dokazujejo polemike, ki se periodično pojavljajo glede njenih vsebin. In čeprav so kritični odzivi pogosto posledica dejanskih spodrsljajev in spornih uredniških odločitev, so večinoma le stranski učinek preprostega dejstva: javna RTV je ostala eden redkih prostorov, kjer se ljudje morajo spopasti s stališči, pristopi in občutljivostmi, ki so jim tuja. V času prostovoljnega zapiranja v svetovnonazorske gete, kjer uporabniki vedo, da jim bodo servirali le ideološko košer ponudbo, je RTV dragocena izjema. Ob vseh poskusih programskega vodstva, da bi polemične teme marginalizirali v korist »povezovalnih« vsebin, vedno obstaja možnost, da bomo v njenih programih naleteli na kaj, kar nas bo razburilo, užalilo ali kako drugače ogrozilo samoreferenčni ideološki balonček, ki ga skrbno napihujemo z izbiro drugih medijskih vsebin.
Ta sposobnost, da pripravljavec vsebin doseže občinstvo, ki ne razmišlja kot on ter ne deli njegovih predsodkov in nereflektiranih predpostavk, je v sedanjih časih izjemna tekmovalna prednost. Prav po njeni zaslugi se v času domnevne krize televizijskega medija, ko vse večji del ljudi informacije dobiva na spletu, spet prepiramo o besedah, izrečenih v televizijski pogovorni oddaji v poznih večernih urah. Stvari, ki jih avtor že več let piše za nišno bralstvo v arhipelagu spletnih medijev, nenadoma spet postane stvar nacionalne polemike zaradi enega samega tevizijskega nastopa.
Toda javna RTV to svojo prednost lahko unovči le pod dvema pogojema. Nujno je, da še naprej ohranja oddaje, ki so zmožne takšnega preboja. To je mogoče le, če niso vse ukrojene po istem kopitu in imajo njihovi ustvarjalci dovolj poguma, da odpirajo pereče teme. Toda enako pomembno je, da imajo ljudem, ki jih tako dosežejo, v resnici kaj povedati. Pristopi, ki so namenjeni le prepričevanju prepričanih, so velikanska izgubljena priložnost. Vsebin, namenjenih ideološkemu samozadovoljevanju, je dovolj drugod. Poslanstvo nacionalke bi moralo biti, da kočljive vsebine predstavi na način, ki lahko nagovori tisti del občinstva, ki bi od njih raje odvrnil pogled.
Vsaj potencialno. Ali bodo gledalci sporočilo sprejeli ali ne, je njihova odgovornost. Nacionalka ni verska ustanova – njen smoter ni spreobračanje duš ali dviganje zavesti, temveč odpiranje javne razprave na argumentiran in civiliziran način. Torej tako, da negativni odziv na oddaje priča zgolj o predsodkih in tesnobah gledalcev, ne o kočljivi profesionalnosti njihovih snovalcev.
Kljub solidarnosti, ki jo moramo izkazati napadenemu novinarju, je treba priznati, da omenjeni intervju ni bila takšna oddaja. Jože Dežman, kljub zanimivi zgodbi svoje osebne preobrazbe, sposobnosti, da bi nagovoril ljudi onkraj ideoloških okopov, najbrž nikoli ne bo imel. A to še ne pomeni, da mu morajo biti vrata nacionalke zaprta. Pomeni pa, da novinar, ki ga intervjuja, ne nastopa kot njegov ideološki somišljenik, ampak kot kritični predstavnik javnega interesa. Organizirani pogrom proti njemu bo imel podobne učinke kot Janševi napadi na levico: kvečjemu ga bo utrdil v prepričanju o neoporečnosti vseh njegovih odločitev.
Luka Lisjak Gabrijelčič
zgodovinar, urednik Razpotij,
raziskovalec na CEU, Budimpešta
--------------------------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
