Pokrajin ne potrebujemo

Najglasnejši zagovorniki nepotrebnosti in škodljivosti regionalizacije so po nekem čudnem naključju prav tisti, ki o tem vprašanju vedo najmanj.

Objavljeno
31. avgust 2019 06.00
Posodobljeno
31. avgust 2019 06.00
FOTO: Roman Šipić/Delo
Zgodba o regionalizaciji Slovenije ima dolgo brado. Izvor težav tiči pravzaprav v ustanovnem trenutku države. Ustava je predvidevala lokalno samoupravo, ki bi temeljila izključno na občinah. Pokrajine naj bi bile ustanovljene kvečjemu pozneje, na prostovoljni podlagi. Služile naj bi predvsem kot servis občin, ki bi nanje lahko po lastni presoji prelagale svoje pristojnosti. To bi lahko storila tudi država, tako bi se polagoma – na način, ki se ga je po britanskem zgledu prijelo ime »devolucija« – oblikoval integriran sistem lokalne samouprave, v katerem bi se pristojnosti na podlagi izkušenj in potreb ljudi pragmatično porazdelile med različne ravni. Morda niste opazili, a načrt se ni povsem posrečil.

Zamisel je bila od samega začetka nerealistična, saj je ustavna dikcija preprečevala, da bi do ustanovitev pokrajin prišlo »z vrha«, torej z zakonom, sprejetim v državnem zboru. Za kaj takega bi, po prevladujoči interpretaciji, bila potrebna sprememba ustave. Te pa dolgo ni bilo. Po drugi strani pa so tudi občine kazale malo interesa za povezovanje v pokrajine. To je razumljivo in krivde ne gre pripisati njim samim. V vseh teh letih parlament ni sprejel nobene resne zakonodaje, ki bi dajala okvire takšnemu povezovanju. Brez »muštra«, ki bi se ga občine lahko oprijele, je bilo bolj smotrno ostajati pri sodelovanju brez posebnih institucionalnih okvirov.

Pri tem so občine pravzaprav pokazale več zdrave pameti od države. Če bi ustavno dikcijo vzele zares in namesto omejenih sporazumov o sodelovanju začele na lastno pest ustanavljati pokrajine, bi se lahko kaj kmalu namesto v »samovzniklem redu« znašli v pravcatem srednjeveškem kaosu.

image
FOTO: Jože Suhadolni /Delo


Ponekod bi imeli pokrajino, ki bi potekala v skladu s tradicionalnimi deželnimi mejami, vmes vrsto nepovezanih občin, nato sklop treh ali štirih občin, ohlapno povezanih v medobčinsko skupnost, ki bi ji nadeli ime »pokrajina«, nato spet nič, na drugem koncu pa zopet zaključen sklop, ki bi se morda imenoval »zveza občin«, a bi imel veliko večje pristojnosti od sosednje »pokrajine« ... V takšen nered bi prej ali slej morala poseči država, kar bi le razkrilo neživljenjskost izvorne zasnove. Zamere, ki bi se rodile iz tega zapoznelega avtoritarnega posega, bi najbrž še dolgo obremenjevale odnose med državo in lokalnimi skupnostmi.

Tako je pravzaprav dobro, da se vsa ta desetletja na področju regionalizacije ni zgodilo nič. Imamo vsaj čisto podlago, iz katere lahko poskušamo oblikovati racionalen sistem. A znaki, ki kažejo, da bo to tega prišlo, so v najboljšem primeru dvoumni. Med dejavniki, ki zavirajo spremembe, ne smemo zanemariti razširjene centralistične demagogije. Ali smo sploh dovolj veliki za pokrajine? Mar ni sama Slovenija velika za povprečno evropsko pokrajino? Ne bi bilo najboljše, da bi državo enostavno razdelili na ducat občin, in mirna Bosna? Takšne izjave, ki so priljubljeni repertoar vsake gostilniške debate na Slovenskem, so ena izmed tistih »resnic«, ki se slišijo verodostojno, a so zelo očitno napačne.

image
FOTO: Blaž Samec/Delo


Slovenija je ena izmed redkih držav na svetu, ki ima eno samo raven lokalne samouprave. In to ni zaradi njene velikosti. Dovolj je pomisliti že na sosednjo Hrvaško in njenih štirinajst županij ali, če pogledamo nekoliko dlje čez planke, na Estonijo in njenih petnajst okrožij ali na Irsko z njenimi šestindvajsetimi grofijami (dvaiintridesetimi, če ste irski nacionalist).

Pa tudi če se ozremo na regije, na katere ponavadi merijo argumenti, ki pravijo »da smo veliki za eno pokrajino«: Škotska, s svojimi petimi milijoni in pol prebivalcev, premore dvaintrideset enot samouprave med občino in deželo, s širokimi pristojnostmi glede urejanja prostora, šolstva, infrastrukture in urejanja zadev regionalnega značaja; nekoliko številčnejša Katalonija ima kar dvainštirideset takšnih enot, ki so od njihove obnovitve v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaživele kot nepogrešjiv vidik političnega življenja na lokalni ravni; Bavarska, po kateri se pogosto radi zgledujemo, ima poleg avtonomnih mest še dvainsedemdeset okrožij (Landkreise), ki povezujejo podeželske občine; in Baskovska avtonomna dežela, ki ima ravno toliko prebivalcev kot Slovenija in le dobro tretjino njene površine, je razdeljena na tri pokrajine (znana kot »zgodovinska območja« ali »samoupravne skupnosti«), na katere so baskovske oblasti že pred desetletji prenesle velik del finančnih pristojnosti, ki jih uživa dežela. Celo mali Luksemburg je bil do leta 2015 razdeljen na tri okrožja: štiri leta po njihovi ukinitvi so zahteve po ponovni uvedbi vmesne stopnje samouprave vse glasnejše.

image
FOTO: Marko Feist


Tistih, ki menijo, da regionalizacije ne potrebujemo, takšen kalejdoskop številk bržkone ne bo prepričal o nasprotnem. Izpričuje pa pomembno dejstvo: da so najglasnejši zagovorniki nepotrebnosti in škodljivosti regionalizacije po nekem čudnem naključju natanko tisti, ki o tem vprašanju najmanj vedo. In čeprav je res, da je v zadnjih letih varčevalna vnema marsikje pometla z vmesnimi stopnjami samouprave, lahko le politični slepec domneva, da to ne bo imelo skrajno negativnih učinkov na družbe, katerih osrednji problem so razvojna neskladja, razkol med mesti ter podeželjem in slabo usklajevanje med identitetami različnih delov države.

Od brexita do Katalonije, od populističnih uporov na vzhodnoevropskem podeželju do prometnih infarktov v prenapihnjenih in turistificiranih metropolah: bolj ko se desetletje približuje koncu, bolj postaja jasno, da bosta glavna izziva prihodnosti podnebne spremembe in skladen razvoj različnih ozemelj, ki sestavljajo politično skupnost – tako na ravni EU kot na ravni posameznih držav. Glede reševanja obeh vprašanj v Sloveniji zaostajamo, a na obeh področjih imamo kljub temu dobra izhodišča za napredek. Bomo premogli dovolj razuma, da jih izkoristimo?

---------------------------------------------------------------------
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta