Politična kratkovidnost in izgubljene priložnosti

Svoje države ne spoštujemo in jo ubogamo le toliko, kolikor se je bojimo. Nismo je sprejeli za svojo, nismo ponosni nanjo in ne vemo, čemu jo sploh imamo.
Objavljeno
12. april 2019 18.00
Posodobljeno
13. april 2019 09.58
FOTO: Jure Eržen/Delo
Zakaj Hrvati navzven nikoli ne nastopijo proti svoji državi in svojim nacionalnim interesom, slovenski politiki pa naravnost tekmujejo, kdo bo v tujini bolj očrnil Slovenijo? Kakšna je prihodnost države, v kateri politiki svoje kratkoročne koristi postavljajo nad nacionalni interes? Kakšen motiv imajo politiki, ki zaradi notranjepolitičnih interesov ne znajo obsoditi iredentističnih teženj predsednika evropskega parlamenta? Kakšen motiv imajo politiki, ki s prstom kažejo na delovanje svoje varnostne službe?

Z razkritjem hrvaškega prisluškovanja in njihovega poskusa vplivanja na slovenske medije dobiva Slovenija obliž na rano, ki je nastala ob razkritju pogovora med arbitrom in slovensko pogajalko. Za Hrvate je razkritje njihovega prisluškovanja in vmešavanja v slovenske medije boleče. Manevrski prostor, s katerim so nastopili ob zavrnitvi arbitražnega sporazuma, se zmanjšuje. Potrjuje se njihov sloves problematične države v regiji, ki z nobenim od sosedov ne zna oziroma noče rešiti vprašanj o meji.
 

Zgodovinska lekcija


Ali se lahko kaj naučimo iz kratkega skoka v zgodovino medsosedskih odnosov? V 15. in 16. stoletju je bil vrhunec razcveta Dubrovniške republike. Čeprav je imela dva močna nasprotnika, Turke in Benečane, ji je uspelo vzpostaviti močno trgovsko in diplomatsko mrežo s takratnim svetom. Trgovina je ponesla življenjski standard prebivalcev v višave. Vodilo politikov takratne Dubrovniške republike je bilo: Velike in močne države delajo politiko, majhne pa morajo imeti prijatelje, da lahko uspevajo. Dubrovnik se je s pragmatično politiko, kjer se je ideologija morala umakniti ekonomiji, razvil v mesto, ki ga občudujemo še danes.

Geopolitični zemljevid je za Slovenijo trenutno takšen: v vzhodni sosedi je na oblasti Viktor Orbán, s katerim imajo zaradi njegovega (ne)razumevanja demokracije in pravne države težave tudi v Bruslju. Severni sosedi vlada desni Sebastian Kurz, s katerim ne najdemo ali pa ne želimo najti stika. Nad zahodno sosedo se zmrdujemo, ker ji vlada evropski populistični motor v dvojcu Matteo Salvini in Giuseppe Conte. Trenutno prevladujoča politična klima v Sloveniji je, da nihče ne želi sodelovati s sosedi.

image
Viktor Orbán FOTO: Reuters


Postavimo si dve vprašanji: Ali kdo ve, kakšne vlade bodo čez deset ali dvajset let na oblasti v naših sosednjih državah? Ali znamo ravnati pragmatično in poiskati dolgoročne interese za Slovenijo ali pa ne zmoremo čez sedanje politične in ideološke razlike?
 

Potrebna zavezništva


Dovolite mi, da opozorim na nekaj priložnosti, ki potrebujejo zavezništva: Prihajajoče omrežje 5G napoveduje revolucijo podobnih razsežnosti, kot je bila industrijska, a vzpostavitev omrežja je astronomsko draga, zato si nobena država tega ne more privoščiti sama. Vse računajo na evropski denar. Madžari so se za ta sredstva povezali z Italijani in v Bruslju lobirajo skupaj. A v nobeni državi tega omrežja ne more vzpostaviti telekomunikacijski operater sam, povezati se mora z elektrodistributerjem, železnicami in upravljavcem avtocest. Omrežje 5G zahteva zavezništva na nadnacionalni ravni in med nacionalnimi podjetji.

Podobno je z drugim tirom, kjer se nam čas izteka. Najprej smo šli v smer, da bodo tir sofinancirali Madžari, nato smo si premislili in bi ga gradili sami. A evropska posojilodajalka EIB še vedno ni odločila, ali nam odobri 250 milijonov evrov posojila. To bo sporočila 16. maja. Če Slovenija ne bo zmogla zapreti finančne konstrukcije za gradnjo drugega tira do 31. maja, bomo ostali brez obljubljenih, čeprav še ne odobrenih 109 milijonov evrov evropskih nepovratnih sredstev. Pod vprašajem bo še 80 milijonov evrov že obljubljenih kohezijskih sredstev. In če si domišljamo, da lahko izgubimo evropske milijone, naj dodam še, da si Trst zelo želi povezati italijanske in avstrijske železnice ter narediti severni obvoz nad Slovenijo.

image
FOTO: Jure Eržžen/Delo


Smo prepričani, da bodo čez deset let še vedno na oblasti Orbán, Kurz, Salvini, in smo se zato pripravljeni odpovedati vsem tem priložnostim? Dubrovčani so svoj simbolni obstoj pred Benečani utemeljevali kot obrambo krščanstva pred Turki. A so zaradi interesov svoje trgovine sprejeli v republiko sefardske Jude, ko so bili izgnani iz Španije. Podobno velja za Avstrijce, saj sedanji Dunaj nadaljuje habsburško politiko, ki jo je vodil rek »Vojskujejo naj se drugi, ti, srečna Avstrija, pa se poročaj!« Avstrijci vodijo ekonomsko in zunanjo politiko, ki načrtno vzpostavlja dobre železniške poti prek Dunaja, saj hočejo to mesto narediti za ključno vstopno točko zahodne Evrope do Moskve in naprej proti Kitajski.
 

Nacionalni interes


Po podatkih centralne banke imamo Slovenci za tri milijarde evrov naložb na Hrvaškem, od tega dve milijardi neposrednih. K južnim sosedom letno izvozimo za poltretjo milijardo evrov blaga in storitev, kar je 200 milijonov več, kot znaša naš izvoz k severnim sosedom. Torej je nacionalni interes Slovenije ekonomsko dovolj utemeljen, da zahteva rešena medsosedska vprašanja. A meja s Hrvaško je bila za Slovenijo ves čas predvsem notranjepolitična tema. Nikoli ni bilo dovolj politične volje, da bi se to vprašanje rešilo. Meja s Hrvaško je prinašala točke javnomnenjske podpore, ki so jih pred vsakimi volitvami izkoriščali politiki. Ko se je slovenski politik »zapel« s Hrvaško, mu je doma zrasla politična podpora.

image
FOTO: Matej Družnik/Delo


Tako Hrvati kot Italijani imajo težave, da med seboj ne znajo sodelovati. V tem smo si enaki. A tako Hrvati kot Italijani so navzven, proti drugim, zelo enotni. Oboji so močni toliko časa, dokler imajo še nekaj zaloge stare identitete in močnega zunanjega sovražnika. Nacionalne zavesti, ponosa nad Slovenijo, uvida, da je nacionalni interes nad kratkoročnim političnim interesom, Slovenci nimamo. Države ne spoštujemo in jo ubogamo le toliko, kolikor se je bojimo. Države nismo sprejeli za svojo, ne vemo, čemu jo imamo in nismo ponosni nanjo. Ker pač naša usoda ni vezana na usodo nacionalne države. Zato tudi nismo odkrili, da nam je usojeno biti skupaj in bi zato znali in želeli medsebojno sodelovati. Ključ do tega je zaupanje.

Vprašanje, ki si ga postavlja državljan, je: Ali lahko zaupam, da bo institucija pravično razsodila med menoj in sosedom, da se bo ravnala po pravu, ne pa po kakšni drugi logiki? Ali elita ve, kakšne institucije pravne države mora vzpostaviti, da bo raslo zaupanje ljudi v skupni projekt?