Tiskane izdaje
Zahodna državna cesta keltika ima po novem menda najgosteje posejane polnilnice za električne avtomobile v jugovzhodni Evropi. Nesorazmerje med ponudbo in povpraševanjem je verjetno največje v zgodovini, vendar se zaradi zelene vizije o električni mobilnosti nekje v neznani prihodnosti zaradi tega ne bi smeli obremenjevati. Prej ali slej bomo te polnilnice – menda – res uporabljali.
Toda tekmovanje z njihovim postavljanjem za zdaj nima ne logike ne smisla. Ker so električni avtomobili še precej neuporabni, nepraktični in predvsem dragi. Električni avtomobili so (še) zanič. V Idriji se je ob Kolektorju bahal Teslov model, ki tako čez prst stane sto tisočakov, pred Modro dvorano je samevala neka BMW-jeva športna spaka, ki ji cene z guglanjem nisem znal določiti, v Bovcu pa BMW-jeva žepna škatlica i3, ki za osnovni model zahteva 35.000 evrov. Vsi modeli za zdaj služijo predvsem potrjevanju socialnega statusa in so v posmeh navadnim smrtnikom.
Ampak ko avtomobilska industrija z romantično floskulo vse skupaj zavije v eko papir zelene prihodnosti za varovanje našega planeta, je vse lepo in prav. Le da ni vse lepo in prav. Električni avtomobil je namreč »zelen« zgolj, ko ga vozimo. A najprej ga je treba sestaviti, izdelava pa proizvede več ogljikovih izpustov kakor običajni konjički z motorjem z notranjim izgorevanjem. Ker zaradi težkih baterij električnim avtomobilom iščejo kar najlažje karoserije, jim vgrajujejo nekakšne redke materiale prihodnosti iz rudnikov in železarn, ki so popolno nasprotje zelene zavesti. Nekaterim izmed teh novodobnikov bo treba baterijo zamenjati že po treh letih uporabe. Z reciklažo baterij pa se še nihče noče resno ukvarjati, ker so količine pridobljenih materialov pač tako majhne, da se to ne splača. Recikliralo se jih bo tako, da bodo končali nekje v hribu. Daleč od oči ... Z reciklažo se bodo resno ukvarjali, ko bodo ceste preplavili milijoni električnih avtov. Ko bo dejavnost dobičkonosna, torej. To pa pomeni, da bi morali pokupiti na milijone avtomobilov, ki si jih ne moremo privoščiti, ki so nepraktični zaradi omejenega dosega in zgolj pogojno prijazni do narave.
A vendarle ti zeleni avtomobili, ki to sploh niso, v svojem povprečnem življenjskem ciklu proizvedejo približno polovico toliko ogljikovih izpustov kakor običajna pločevina, ki je glasnejša, lepše prede in bolje diši. In nas v nasprotju z električnimi dojenčki tudi pripelje kamor koli. Kljub vsemu se moramo sprijazniti in počasi začeti brskati, kako bomo dobre in odlične avtomobile v neznani prihodnosti zamenjali z zanič avtomobili. Električne polnilnice v dolinah, kjer si domačini ne morejo privoščiti električnih avtomobilov, so mejnik in poti nazaj ni. Čeprav trenutek še ni pravi za nakup in zgodba nikakor ni romantična ne za žep ne za planet, gre zgolj za vprašanje časa. In prav je tako.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Posoški puntarski žlikrof: Zeleno, ki ni zeleno
Električni avtomobil je namreč »zelen« zgolj, ko ga vozimo.
Objavljeno
15. junij 2016 11.31
Električna polnilnica Tesla
