Poštne kočije ali droni

Če je za položnico res prav vseeno, ali jo dobiš danes ali jutri, je pravočasna dostava za dnevni časopis ključnega pomena.

Objavljeno
11. november 2019 06.00
Posodobljeno
11. november 2019 08.16
FOTO: Pierre Albouy/Reuters
Tako je naneslo, da moram zadnje čase večkrat na pošto. Poštna poslovalnica, ki jo obiščem, je kar velika, ima šest okenc, pred pošto paketomat, celo vrsto poštnih predalov, več kot sto. Na policah prodajajo poleg izdelkov, ki bi jih pričakovali na pošti, knjige, sončna očala, kar nekaj trajne hrane, vodo, sveče.

Parkirišče je zelo majhno in praktično nemogoče je parkirati, ne da bi človek kršil kakšen predpis. Pošta je odprta do šestih popoldne. Največja gneča je med četrto in šesto uro, po službi.

Ob mojem zadnjem obisku je bilo spet tako. Delali sta dve uslužbenki, ena je sprejemala priporočeno pošto, druga pa izdajala pošiljke, ki jih je treba prevzeti na pošti. Pred mano je bilo v vrsti 15 strank. V prvem trenutku me je obšlo, da ne bom čakala tako dolgo in prišla drugič, a bila sem že tam, res sem morala prevzeti pošiljko z modrim listkom, in če bi prišla drugič, bi mi vzelo preveč časa. Vdala sem se v usodo in raje kot v nestrpnost in slabo voljo usmerila pozornost v to, kaj se dogaja okrog mene.



Večinoma so stranke prevzemale pakete in priporočene pošiljke. Navadili smo se že, da je treba na pošti vedno pokazati osebno izkaznico, pa naj dvigujemo pošto ali plačujemo položnice. Brez tega ne gre. Pa vendar je protokol potekal nekako tako:

»Dober dan, kako vam lahko pomagam?«
»Tole bi želela prevzeti.«
»Osebno izkaznico, prosim.« Brskanje po torbici, denarnici, osebna izkaznica.
»Ali morda veste, kakšen paket približno je, veste, imamo jih zelo veliko.«
»Ni prav velik, iz Slovenije.«
»Hvala lepa, zelo ste mi pomagali.« Prevzem paketa.
»Tukaj prosim datum in podpis, pod številko tri. Aha, še tole imate. Kdaj pa je bil poštar, aja, pred dvema dnevoma. Tukaj. Pod številko sedem, datum in podpis, tukaj pa datum z besedo in podpis. Hvala, na svidenje.«

Vsaj nekaj minut za stranko. Nekatere so imele osebno izkaznico pri roki, druge so jo iskale. Včasih niso vedele, kakšen paket naj bi bil, kako velik ali pa je bil iz Singapurja, tisti so posebej nerodni, niso prav veliki. Pa poštno ležeče. Nisem vedela, da to še obstaja.

»In še dve fotokopiji, prosim, in znamko za Slovenijo.«
»90 centov, gospa. Saj mi lahko daste drobiž, bova poiskali.« In sta poiskali.

Pred mano zaljubljen študentski parček, ki mu je bilo prav vseeno, kje je, vmes je pomalical celo vrečko študentske hrane s police, uslužbenka jima je prijazno ponudila še vodo, če sta morda žejna. Gospa za mano se je jezila, očitno se ji je mudilo, opravila je nekaj telefonskih pogovorov in v vseh se je pritoževala nad tem, da bi bilo lahko odprto še kakšno okence. Čakala sem 40 minut, torej je trajalo v povprečju malo manj kot tri minute na stranko. Ob tem, kaj vse birokracija zahteva od poštne uslužbenke, je bilo to zelo hitro.

Ko to pišem, še ne vem, ali bo danes, ko to berete (ali pa ne, ker niste dobili časopisa) poštna stavka. Spet. Pred nekaj meseci se je socialnim partnerjem uspelo dogovoriti o tem, kaj pričakujejo drug od drugega, sedaj pa trdijo na strani zaposlenih, da uprava ni zagotovila izvajanja sporazuma, uprava trdi drugače. Zaposleni pravijo, da so poštarji, ki raznašajo pošto, preobremenjeni in da ne zmorejo opraviti svojega dela v delovnem času. Prav tako uslužbenke na okencih na poštnih uradih.

Obvestilo naročnikom ob napovedani stavki Pošte Slovenije

Spoštovani naročniki, zaradi napovedane stavke Pošte Slovenije je danes, 11. novembra, motena dostava časopisa na tistih območjih, kjer vaš naročniški izvod dostavlja Pošta Slovenije.


Če je vedno manj pisem, je vedno več paketov. Nakupi v spletnih trgovinah se povečujejo. Ves svet se ukvarja z vprašanjem, kako zagotoviti storitev, ki se ji reče dostava na dom. Poštne kočije so zamenjali kombiji, mopedi, bicikli, lahko tudi električni, droni, a v bistvu se ni nič spremenilo. Fizično pismo, časopis ali paket mora priti z ene lokacije na drugo, pričakovani čas, potreben za ta prenos, pa se skrajšuje. Vse bi moralo biti hitro in takoj.

Meni pa se morda malo naivno tole vprašanje. Zakaj poštarji in drugi raznašalci nosijo priporočena pisma in pakete na dom dopoldne, ko praktično nikogar ni doma razen morda kakšnega upokojenca, pa še tem ne bi rada delala krivice. Poštar mora nesti pismo ali paket, pozvoniti pri vratih, ugotoviti, da nikogar ni doma, napisati listek z veliko številkami, ga pustiti v nabiralniku in odnesti pismo ali paket nazaj na pošto.

Tam ga spet prevzame poštna uslužbenka. Potem moram jaz na poštni urad, da prevzamem to isto pošiljko, ki jo je poštar že enkrat imel pred mojimi vrati in mene ni bilo doma. Na poštnem uradu opravi isto delo še enkrat uslužbenka. Podpišem se vsaj dvakrat. Trojno delo.

Vem, da obstaja možnost, da se naroči ura dostave, a to ni predvideno za vse vrste pošiljk. Morda pa bi lahko malo bolje organizirali delo in razbremenili poštarje in uslužbenke na okencih. Lahko bi uporabili več elektronskih poti za obveščanje o priporočenih pošiljkah in paketih. Skrbi me ta pošta.

Prepogosto se zgodi, da ogrozi dejavnost, ki daje kruh nam, časopisnim založnikom. Zapiranje poštnih uradov, ukinjanje vsakodnevnega raznosa pošiljk, vse to nam onemogoča, da bi strankam dostavili aktualen današnji časopis. Če je za položnico res prav vseeno, ali jo dobiš danes ali jutri, je pravočasna dostava za dnevni časopis ključnega pomena.

Je bilo res že narejeno vse, da bi delo bilo bolje organizirano, ali smo samo zamenjali poštne kočije za hitrejša prevozna sredstva? Upam, da ste danes dobili svoj časopis in da vas stavka poštarjev ni prizadela.

-------------------------------------------------------------------
Nataša Luša je glavna direktorica Dela