Mladost med Titom, vojaki in študentskimi boni

Nekoč je bil današnji dan dan mladosti in nekoč sem bil tudi sam mlad. Danes nisem več mlad, čeprav se mi zdi, da tudi star nisem, je pa to verjetno le moj subjektivni optimizem. Statistika bi pripomnila, da sem pri letu, ki mi štrli čez petdeset, odločno v sklepni polovici fizične eksistence. Ne mlad ne star, a dovolj zrel, da poskušam sprejeti in kritično razumeti svojo mladost. Spodobilo bi se, da bi za status mladosti v začetku drugega kvartala novega stoletja prevzel tudi svoj mali konec odgovornosti. V imenu generacije pač. Današnji mladi namreč prihajajo iz sveta, ki smo ga ustvarili njihovi fotri in mame skozi svojo mladost: ker smo po inerciji nekega družbenega gibanja in konsenza okrog njega pač verjeli, da je tako prav in dobro. Kot je pač verjela vsaka generacija.