Postsovjetska gospodarska omrežja

Če boste hoteli kaj doseči znotraj poslovnega sistema Sberbanke, je bolje, da ne uporabite taktičnih poslovnih pristopov, kot bi jih v primeru Gazproma.

Objavljeno
26. november 2018 06.00
Posodobljeno
26. november 2018 11.15
FOTO: Reuters
Zgodovinar in priznani proučevalec omrežij Niall Ferguson se je v zaključku intervjuja za Sobotno prilogo pred dvema tednoma dotaknil teme postsovjetske Rusije, novodobnih ruskih oligarhov in Putinovega režima. V točki, na kateri se je intervju končal, bi sam želel razpravo nadaljevati. Kajti tema je aktualna tako zaradi razumevanja širšega mednarodnega in geopolitičnega konteksta kot tudi za Slovenijo z vidika ohranjanja in razvoja dvostranskih odnosov z Rusijo skozi politično in gospodarsko dimenzijo.

Fergusonova teza, da današnja ruska elita nima veliko skupnega s homo sovieticusom (kajti zamenjali so se tako ljudje znotraj vplivnih omrežij kot tudi sistem sam), vsekakor drži. A to še ne pomeni, da je mednarodno širše sprejeta; še več, v vsakodnevnem prevladujočem političnem in medijskem diskurzu se vse prepogosto zatekamo h grobim poenostavitvam, ki nam bolj ali manj omejujejo vpogled v drobovje sistema in zastirajo razumevanje. Eden takšnih primerov je ravno razumevanje »kdo je who?« (aforizem Borisa Jelcina, op. p.) ruskih gospodarskih elit ter njihove vloge v Putinovem omrežju.

Vzemimo za primer dva državna poslovna sistema, plinskega monopolista Gazprom in največjo državno banko Sberbank ter njuna dolgoletna šefa, Alekseja Millerja (Gazprom vodi od leta 2001) in Hermana Grefa (Sberbank vodi od 2007). Nesporno dejstvo je, da njuno poznanstvo s Putinom izvira iz devetdesetih let iz Sankt Peterburga, kjer je takrat služboval Putin in kjer so se njihove poti tudi križale. Prav tako je dobro znano, da oba uživata podporo političnega vrha in Putina osebno. Ampak od tod naprej se primerjave zelo hitro tudi končajo.

Predstavljata namreč povsem različni struji znotraj Putinovega omrežja: Gref je poleg Alekseja Kudrina, dolgoletnega ruskega finančnega ministra ter od letošnjega maja predsednika računskega sodišča, in premiera Dmitrija Medvedjeva najbrž najpomembnejši predstavnik tako imenovane liberalne usmeritve, ki zagovarja razvoj v smeri večje ekonomske svobode, zmanjšanje vloge države v upravljanju gospodarstva ter potrebo po močnih strukturnih reformah. Ni naključje, da ta liberalni del omrežja zagovarja tudi odprti dialog z Zahodom in iskanje partnerstev ter se izogiba odprti konfrontaciji. Na drugi strani imamo tako imenovano konservativno strujo, ki zagovarja ravno nasprotna ekonomska načela (»več države«) in je tudi oprta do predlogov povišanja vojaško-obrambnih izdatkov, ki jo zelo dobro poosebljata omenjeni Miller in Igor Sečin, od 2012 predsednik državne Rosneft (pred tem dolgoletni vodja predsedniške administracije) in najverjetneje drugi najvplivnejši mož ožjega kremeljskega omrežja. Sečina in Putina poleg Sankt Peterburga združuje tudi delo v vojaško-obveščevalni strukturah.

Ampak ne gre samo za to, kako različni vplivni člani Putinovega omrežja dojemajo vlogo države ter za kakšno finančno-gospodarsko politiko se zavzemajo, ampak tudi za to, kako vodijo poslovne sisteme in kako se ti pod njimi razvijajo. Tudi tukaj namreč lahko najdemo nekaj paralel, a še bistveno več razlik.

Če si ponovno izposodimo Gazprom in Sberbanko ter pod površjem pogledamo interno kulturo, strukturo korporativnega upravljanja in poslovanje v skladu z mednarodnimi standardi, bomo hitro našli dve povsem različni zgodbi. V Gazpromovi mreži odvisnih družb se izgubljajo celo lastni zaposleni, saj se je korporacija v zadnjih dveh desetletjih izgrajevala na preteklih temeljih, ne da bi se dodobra prevetrila in transformirala. V takšnem sistemu je za sklenitev poslov ključno izgrajevanje mreže osebnih poznanstev znotraj sistema, za katere ni nujno, da se skladajo z uradno organizacijsko hierarhijo. Vse to pa pomeni dolgotrajnost, netransparentnost ter občuten finančni vložek. In popolno odvisnost od nekaj zaposlenih, saj ko ti iz sistema odidejo (in notranji boji so hudi), odidejo tudi poslovni dogovori.

Na drugi strani imamo Sberbanko, ki se je prav po zaslugi Grefa v zadnjem desetletju dodobra spremenila – od lokalne (Rusija) hranilnice se je banka transformirala v pomembnega bančnega mednarodnega igralca na trgu Jugovzhodne Evrope, še bolj pomembna kot geografska ekspanzija je pomemben kvalitativni preskok v prenovi in digitalizaciji storitev. Kultura znotraj banke se je približala zahodni, vodilni in srednji menedžment pa bistveno bolj kot na homo sovieticus spominjata na finančno elito v zahodnih prestolnicah. Zato če boste hoteli kaj doseči znotraj poslovnega sistema Sberbanke, je bolje, da ne uporabite taktičnih poslovnih pristopov, kot bi jih v primeru Gazproma. Ne bodo delovali.

Kritiki bodo rekli, da je banki to transformacijo omogočil prevladujoči položaj na trgu in iz tega izhajajoča dobičkonosnost osrednje dejavnosti. Včasih pomaga, največkrat pa je ravno nasprotno. V Rusiji – kot tudi v naši soseščini – imamo namreč ogromno primerov velikih poslovnih sistemov, ki se tudi v obdobju debelih krav niso znali transformirati in so ostali v okvirih starih in nekonkurenčnih poslovnih modelov ter odvisni od državnih pomoči.

Tudi zaradi raznolikosti Putinovega gospodarskega omrežja so pogajanja z Gazpromom o Južnem toku nekaj povsem drugega kot pogajanja s Sberbank o zadolženosti Agrokorja. To grenko resnico so spoznali tudi na Hrvaškem, in to po tem, ko je hrvaška predsednica oktobra lani s političnim obiskom poskušala hitropotezno rešiti »Agrokorjev problem«. In pričakovano, ni delovalo.

***

Denis Mancevič je dr. družboslovnih znanosti, menedžer in svetovalec

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.