Pozabljena obletnica

Ko še ni bilo socialne države, javni sektor ni zagotavljal socialne varnosti niti svojim lastnim uslužbencem.
Objavljeno
05. november 2018 06.00
Posodobljeno
05. november 2018 06.00
Težko je vedeti, zakaj točno se nekaterih dogodkov spominjamo, druge pa brez zadržkov prepustimo pozabi.  FOTO: Leon Vidic/Delo
Obletnice. Vsak dan jih je veliko. Na peti novembrski dan, denimo, se Britanci spominjajo Guya Fawkesa, terorista, ki je želel razstreliti lordsko zbornico s kraljem Jamesom I. na čelu. Pri vsem tem seveda ne gre toliko za obhajanje neuspešnega zarotnika kot za praznovanje dejstva, da mu je spodletelo. V San Salvadorju praznujejo neodvisnost, saj je José Matías Delgado na ta dan leta 1811 začel boj za osamosvojitev od Španije. Mineva tudi stoprvo leto, kar je Lenin pozval Ruse k oktobrski revoluciji (vstaja je sicer sledila dva dni pozneje). Pa natanko petinsedemdeset let je preteklo od dogodka, za katerega nobena stran ni želela prevzeti odgovornosti – bombardirali so Vatikan.

Težko je vedeti, zakaj točno se nekaterih dogodkov spominjamo, druge pa brez zadržkov prepustimo pozabi. Vsaj ponekod ni veliko ugibanja – denimo pri obletnicah, ki sovpadajo z velikimi praznovanji. Skoraj gotovo bodo prezrte. Ni treba posebej brskati po koledarju za tak primer, le nekaj dni nazaj je treba. Na dan spomina na mrtve bi se lahko spomnili tudi dejstva, da je 1. novembra 1860 začelo poslovati Društvo v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem. Zasebno društvo, ki je opravljalo naloge sedanje socialne države, za ljudi, ki so bili uslužbenci takratne cesarske deželne vlade. Ali drugače, ko še ni bilo socialne države, javni sektor ni zagotavljal socialne varnosti niti svojim lastnim uslužbencem.

»V tistih letih […] je bilo ljudsko šolstvo do skrajnosti zanemarjeno, a učiteljstvo je živelo v najslabših gmotnih razmerah. Učitelj je bil brezpravna para. Večina učiteljev, njih vdov in sirot ni dobivala pokojnine, da so morali živeti od miloščine, stradati in umirati od gladu. Če se je pa učiteljevi vdovi odmerila pokojnina, je prejemala letnih največ 96 kron, ki jih ji je moral plačevati naslednik njenega pokojnega soproga!« je novembra leta 1914 spominjala strokovna revija Učiteljski tovariš.

Te besede seveda kažejo tudi, kako drugače so dan mrtvih dojemali pred poldrugim stoletjem. Smrt učitelja je lahko vodila v smrt njegove žene in otrok v bedi in revščini. Prvega novembra so obhajali upe na prihodnost, ki so umrli skupaj z bližnjimi. Ali pa skupaj z mladostjo. Ko so učitelji »po zvestem izpolnjevanju svojih dolžnosti zaradi starosti duševno ali telesno opešali, prepustili so jih bridki usodi, ki pa je srečnejšim naklonila službo cerkovnika ali pa organista, manj srečni pa so živeli v edinščini.« Danes bi rekli, da je bilo med kranjskimi učitelji veliko prekarcev (takrat so govorili, da so »samo začasno nameščeni«). In ni bila skrivnost, zakaj – »da so jih lehko odstavljali in premeščali po svoji volji«.

Članstvo v vdovskem društvu je bilo odprto vsem učiteljem in podučiteljem javnih ljudskih šol na Kranjskem. Samo manjšina se je odločila za ta korak, ravno dovolj, da je društvo lahko nalagalo denar v državne obveznice in iz obresti (ki so bile kakopak obdavčene) plačevalo nekaj pokojnin. Nekaj malega so namenili tudi za – ustrezno zavarovana – posojila učiteljem v stiski. Podatki za leto 1914: s samo 104 člani je društvo podpiralo 36 vdov, 22 sirot po očetu ter pet sirot po očetu in materi. Velikokrat je denarno pomoč v imenu dobrodelnosti odobrilo tudi vdovam in ostarelim učiteljem, ki niso bili člani društva oziroma niso izpolnjevali formalnih pogojev za pomoč.

Glavni problem te zasebne organizacije za socialno pomoč je torej bilo to, čemur ameriški ekonomisti pravijo »free-riding« – »zastonjkarstvo« oziroma »uporaba dela drugega v svojo korist«. Še več, kranjski učitelji so bili precej imuni za pozive društva, naj se mu vendarle pridružijo. Pa če so apelirali na njihov racij ali na njihovo etiko – društvo je imelo težave s številom svojih »udov« (kot so takrat rekli članom) pa tudi z njihovo plačilno disciplino.

»Tista govorica: ›bodo že brez mene naredili‹, je slab izgovor, za katerim se rada zakriva malomarnost, ali pa tudi ošabnost. Učitelji naj s svojim vedenjem pokažejo, da so sposobni, svoje zadeve sami oskrbovati; slednjič naj se pa nikar na druge ne zanašajo, ako si morejo kaj pomagati,« se je denimo leta 1889 hudoval Učiteljski tovariš. Tega leta je tudi zapisal: »Morda so pa učitelji pričakovali, ali morda še pričakujejo, da jim bode vlada tolikanj plače zvišala, da bodo brez skrbi gledali v tamno prihodnjost? Tega jim nihče ne zavida, a vsakemu velja pred vsem pravilo »pomagaj si sam«, in Bog ti bode pomagal. […] Mar bodo li učitelji čakali, da jim bode kdo to zapovedaval?«

Seveda, društvo v pomoč učiteljem, vdovam in sirotam je danes pozabljeno. Tudi zato, ker je bilo tako majhno. Pa vendar je lahko vir lekcij za sedanjost, kjer nas čakajo vnovične stavke v javnemu sektorju, prekarci pa imajo položaj, ki v marsičem spominja na devetnajsto stoletje. Prvič, država v zgodovini ni bila dober delodajalec. Tistih nekaj desetletij v dvajsetem stoletju, ko se je uslužbencem javnega sektorja godilo bolje kot tistim v zasebnem, je prej zgodovinska izjema kot pravilo. Vprašanje je, če se bo še kdaj vrnilo. Drugič, če ti ne pomaga delodajalec, si morda lahko pomagaš sam. Tretjič, če socialne storitve izvajaš v zasebnem sektorju, boš pogosto pogrešal moč prisile. Lenoba in sebičnost sta pač sili, ki premagata človekoljubje in preračunljivost.

****
Jure Stojan, partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve