Prava izbira je Halldór Guðmundsson

Gre za esprit, za tisto, česar zadnja leta v slovenskem založništvu ni videti ali občutiti, za veselje, da se prikažeš in predstaviš.

Objavljeno
07. september 2019 11.35
Posodobljeno
07. september 2019 11.35
Foto Blaž Samec
Mesec in pol je do letošnjega frankfurtskega knjižnega sejma. Leta 2022 bo tam častna gostja Slovenija. Založniki in mnogi drugi vedo: gostovanje na največjem knjižnem sejmu na svetu, še posebno če gre za projekt države kot častne gostje, je zadeva, ki se zgodi enkrat in nikdar več. »Popravni izpit« zaradi neuspelega ali ne povsem domišljenega gostovanja so dobili le redki, med njimi, na primer, Indija in Brazilija, obe po dolgih dveh desetletjih od fiaska.

Minister za kulturo Tone Peršak, ki je bil poleg Renate Zamida lani podpisnik dogovora s predsednikom frankfurtskega sejma Juergenom Boosom, je takrat govoril o prepričanju, da bomo znali izkoristiti priložnost, ki bo pripomogla k širši prepoznavnosti države ter njene literature in kulture, a to je seveda protokolarna izjava. Boos je bil v pogovoru za Delo več kot jasen: program gostovanja je v celoti odgovornost države gostje, Frankfurtčani ne morejo ničesar preprečiti, »zdrsi so seveda povsem mogoči«.

 
Je kaj bolj nesmiselnega na svetu od tega, da gre Slovenec v Frankfurt zato, da bi v nemščini in angleščini nastopal pred Slovenci in nekaj tujci, ki so na velikem sejmu zatavali?
 


Zakaj me ob pomisli na Frankfurt 2022 najprej zagrabi rahel negativizem, skeptičnost, pomisel, da morda ne bo šlo dobro, zakaj se mi vsiljuje vprašanje, ali utegne biti gostovanje, dogovorjeno za leto 2022, ponesrečeno? Slovenska naloga bo težka že samo zaradi dejstva, da bo leto pred nami tam nastopila Španija, za katero je odveč dvomiti, da bo suvereno izvedla svoj nastop. K malce melanholično obarvanemu pomišljanju o napovedanem gostovanju me napeljuje preprosto opazovanje slovenske založniške in kulturne krajine ter njenih fenomenov. Boos ponavlja, naj se ne »prodajamo« kot majhni in ubogi, ampak pomislimo, kako bi lahko presenetili, v nekakšno spodbudo dodaja, da so svojih sejemskih pet minut globalne pozornosti zelo dobro izkoristile prav majhne države, a nikdar zgolj zaradi svoje majhnosti. Pa ne gre za velikost avtorske delegacije, na velikem sejmu so tako ali tako pomembna le velika imena, tudi ne morda za vizualno podobo predstavitve, gre za esprit, za tisto, česar zadnja leta v slovenskem založništvu ni videti ali občutiti, za veselje, da se prikažeš in predstaviš.

Kdo se leta 2022 odpravlja ob Majno, kjer s knjigami dokumentirano trgujejo od konca petnajstega stoletja? Dežela, v kateri mora akademik javnost in pristojne institucije opozarjati, naj ne zanemarjajo elementarne skrbi za slovenski jezik, dežela, v kateri predsednik pisateljskega društva ministru za kulturo v javnem pismu našteva, da so kulturniki z njihovim ministrstvom vred »skromni in neambiciozni«, da agencija za knjigo dobiva manj denarja kot pred desetletjem, da šolske in splošne knjižnice kupujejo manj, o frankfurtskem in bolonjskem gostovanju pa navrže: »Glede na sredstva za knjigo in založništvo nimamo možnosti. Tam bi lahko šlo zares, lahko bi pokazali intelektualno produkcijo, svojo moč – pa tega zaradi pomanjkanja vizije, letargičnosti birokratov, ki vladajo na Vašem ministrstvu, ne bo …«

Kdo gre v Frankfurt? Dežela, v kateri smo se pred desetletjem, v poletju, ko je bilo dobro branje poceni (šlo je za Delovo zbirko Knjige za vsakogar), naposlušali založniških razlogov o nesprejemljivosti takega poseganja na trg in argumentacij o ustrezni ceni knjige, skoraj nihče pa takrat ni govoril o tem, kaj narediti, da bi kupec rad segel po knjigi. Kdo gre v Frankfurt? Založbe, o katerih smo pred nekaj leti s tukajšnjega knjižnega sejma poročali, da se jih večina izgoreva v nenehnem boju za likvidnost. Še največ veselja so slovenski založniki v Frankfurtu pokazali pred desetletjem in pol, ko so gostovali s konceptom Pesnik na trgu in ob Majno pritovorili maketo Tromostovja. No, tudi takrat smo pristali v meandru, v katerega pogosto zaidejo tudi druge države: je kaj bolj nesmiselnega na svetu od tega, da gre Slovenec v Frankfurt zato, da bi v nemščini in angleščini nastopal pred Slovenci in nekaj tujci, ki so na velikem sejmu zatavali?

Morda bi se lahko kaj naučili od Fincev, ki so se v Frankfurtu predstavili kot duhoviti in strastni bralci. Direktorica njihove knjižne agencije je takrat povedala: »Vedeti morate, kaj sploh želite sporočiti in kako, kakšno bo temeljno sporočilo gostovanja, imeti je treba strategijo in vedeti, kaj hočete doseči, jasno vam mora biti, kaj sporočate občinstvu države, v kateri nastopate, nič manj, kakšno sporočilo pošiljate domovini.« Margit Walsø, ki vodi letošnje norveško gostovanje, je napovedala, da bo skupno število v nemščino prevedenih finskih knjig iz lanskega in letošnjega leta preseglo številko 250. Imamo toliko relevantnih naslovov?

Se bomo znali izogniti pobalinstvom, ki smo jih doživeli ob predsedovanju EU, ko smo se sami med sabo »špecali« pred evropskimi žarometi? Smo zmožni takega zamaha, kot ga je ob lanskem gostovanju priskrbela Gruzija in presenetila še celo vsega vajene Nemce? Gruzija, dežela iz črk, je poskrbela za skoraj 160 novih prevodov v nemščino. Islandija je svoje gostovanje okronala z okoli dvestotimi prevodi.

Ko sem pred kratkim govoril z dobrim poznavalcem založništva, je kot basso continuo omenjal le eno: narediti je treba tako, da bo po sejmu nemški bralec vedel za slovensko literaturo in hotel prebrati vsaj nekaj knjig slovenskih avtorjev, češ na sejem gremo, ker se hočemo predstaviti, ne pa zabavati ali utrujati samim sebi. Ker vsi vemo, kako težko tukajšnji establišment v miniaturnem kadrovskem bazenu poišče primernega kandidata za katero od funkcij, imam predlog, za katerega še ni prepozno: za generalnega vodjo slovenske predstavitve si moramo najti kvalificiranega in dokazano uspešnega tujca. To je Halldór Guðmundsson, islandski pisatelj, ki ni le odmevno in za manjši denar, kot ga misli porabiti Slovenija, vodil islandsko gostovanje v Frankfurtu leta 2011, ampak si ga je zaradi njegove uspešnosti za glavnega izposodila tudi Norveška. Moj predlog ima še eno, za slovenski prostor nespregledljivo prednost: če ne bo uspelo, bomo za vse lahko okrivili njega.