Pravo in pravičnost

Hiše, stanovanja, pozabljene parcele so merila, po katerih naj bi presojali primernost pretendentov za premierski položaj.

Objavljeno
26. november 2011 17.36
Posodobljeno
27. november 2011 07.00
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo

Podaljšani finiš predvolilne kampanje se je - tako se zdi - izrodil v nepremičninsko svetovalnico. Hiše, stanovanja, pozabljene parcele, to so merila, po katerih naj bi presojali primernost pretendentov za premierski položaj. Vzporedno, a hkrati nekako v ozadju, pa potekajo druge, za prihodnost države dosti bolj pomembne razprave, kjer so stališča strank toliko bolj jasna in kategorična, kolikor bližje so volitve.

Še bolj potisnjena v ozadje pa so razkritja neonacističnih skupin, ki bi v vsaki normalni državi na noge pognala vso politiko in lep del varnostnih sil, pri nas pa si (z nekaj častnimi izjemami) še vedno kolektivno zatiskamo oči in se delamo, da gre za peščico bolj ali manj nenevarnih posameznikov. Resnici na ljubo so bili skrajni desničarji nekoč bolj pereč problem, a vse od tistega znanega incidenta na protihaiderjevskem protestu v Ljubljani, ko so se neonacisti stepli s punkerji in so jim slednji pošteno prešteli kosti, obritoglavcev praktično ni bilo na spregled.

Danes ponovno dvigajo glavo. V začetku meseca so mediji objavili novico o tem, da so tuje obveščevalne službe zaznale pripadnike skrajne desnice, zaposlene v slovenski vojski in policiji, ki urijo svoje neonacistične kamerade. Znak za alarm? Gotovo, a vodstvi tako policije kot vojske sta - vsaj uradno - odmahnili z roko. Če vas skrbi, niste edini. Eno od središč skrajno desnih skupin so menda Žiri, in kot vse kaže, se tudi v vrstah tamkajšnjega podmladka SDS najdejo posamezniki, ki jim neonacistična ideologija ni tuja in ki se združujejo tudi pod geslom »za vami stoji pravo, za nami pravičnost«.

Tu pa smo že na področju dnevne politike. Trenutna predvolilno obarvana razprava o pravni državi je namreč pokazala, da največja opozicijska stranka prisega predvsem na pravičnost in šele nato na pravo. Če ne prej, je to postalo jasno v tednu, katerega konec držite v rokah.

Ponovljena je bila zahteva, da tisti, ki so kršili človekove pravice v prejšnjem režimu, ne bi smeli biti nosilci javnih funkcij v demokraciji. A hec je v tem, da jo je na soočenju na TV Slovenija izrekel Vinko Gorenak, ki je bil v socializmu miličnik. Oziroma, prosto po njem samem, pripadnik represivnega organa diktatorskega režima. Prav tako pa je bila spet dana zaveza, da bodo po prevzemu oblasti obsodili velike gospodarske kriminalce (Alenka Jeraj, soočenje na Info TV). Pazite: obsodili!

V pravni državi je vsakdo nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. Pa četudi so ga - karikirajmo - dobili s krvavim nožem v rokah. Bolj klinično povedano: kaznivo dejanje se dokazuje zgolj in izključno v sodnem postopku. A zaveza k obsodbi pomeni, da se je stranka že odločila, da so ti ljudje krivi in da je obsodba le vprašanje časa (in ne, denimo, sodnega postopka).

Pravičnost je resda eden od temeljev prava, a ločevanje med enim in drugim kar samo po sebi vsiljuje vzporednice s skupino iz Žirov. Napak bi bilo trditi, da v SDS to počno zavestno ali celo kot del nekega načrta. Zdi se, kot da so v tovrstni diskurz padli po naključju, tako rekoč po inerciji vedno večjega populizma, kjer za posamezne krivice vedno najdejo sistemsko razlago in jo pospremijo z obljubo, da bodo sistem spremenili. Tako denimo (spet) Gorenak pravi, da je sodstvo hiša, ki jo je treba postaviti na novo. Vprašanje je le, po čigavi podobi.

Zgodovina kaže, da je demontaža prava najbolj gotova pot v nepravičnost. Politična sila, ki flirta z jezo volivcev in obljublja obračun z elitami (pa čeprav je sama del iste elite), pa jaha neukročenega tigra, za katerega nihče ne ve, kje se bo ustavil.