Pred vrati postave

Ker človeško življenje, vsem svojim pomanjkljivostim navkljub premore prvovrsten smisel za humor, sem samozaposlena v kulturi postala 1. aprila. Tvoj poklic, je reklo življenje, je šala. In institucije, ki mojemu še čisto svežemu statusu dajejo institucionalni okvir, so se postavile v špalir, da bi to izjavo potrdile. Ajpes, Durs, Ministrstvo za kulturo in ZZZS so mi za ognjeni krst odigrale krajšo kafkovsko dramo na zimzeleno demo drobnega, krhkega človeškega življenja, ujetega v čvrsto, a slepo kolesje birokracije, v kateri prevladujoč motiv ostaja romanje od Poncija do Pilata in nazaj.

Izkaže se namreč, da v Republiki Sloveniji ni junaka, ki bi zmogel nevednemu subjektu detajlno razložiti, kaj vse mu je storiti, da se bo korektno in brez zapletov samozaposlil in svojo samozaposlitev korektno vzdrževal in da se mora subjekt, ki se je znašel pred to nemogočo nalogo hudičevo potruditi, če se hoče prikopati do vseh potrebnih informacij.

Saj ne, da ne pritrjujem prepričanju, da je vsak posameznik dolžan razumeti nekaj osnovnih predpisov in določil, ki urejajo njegovo smrtno življenje in da je zavestna odločitev za lenobno ignoranco sporna, pa vendar, ne bi škodilo, da bi institucije z vsemi dušami, ki jih zaposlujejo vred, postale uporabniku malo bolj prijazne. Kajti: kako naj človek, pa naj bo še tako vesten in dosleden, ugotovi, po čem naj se ravna, če mu tega nihče bodisi noče bodisi ne zna povedati? Če se vsak živeči uradnik spozna samo na tisto reč, za katero je neposredno pristojen, nihče pa ne razpolaga s širšo sliko, ki bi zanimala recipienta? Veljalo bi spomniti, da naj bi bila država namenjena ljudem in ne obratno.

Oni dan sva s stanovskim kolegom ugotavljala, da gre nemara za zaroto, katere cilj je ustvarjajočim čas za ustvarjanje skrčiti na minimum tako, da jih pošljemo v neprehoden blodnjak birokracije, iz katerega se še nihče ni vrnil živ. Ker nikdar nisem bila velika ljubiteljica teorije zarot ugibam, da gre predvsem za pomanjkanje smiselne organizacije in smiselnega delegiranja vednosti, ki ga rojeva to, da ima redko kdo, ki si služi kruh z javnim upravljanjem, odnos do svojega dela.

Tu in tam je še najti koga, ki status samozaposlenega v kulturi naziva z očarljivo frazo »svobodni umetnik«. To se mi v danih okoliščinah zdi simpatičen podaljšek vica, ki so ga nase vzeli tisti, ki so jih firme, ki so jih zaposlovale, silile v odpiranje s.p.-jev in so zase radi rekli, da se težko odločijo, kaj so manj: samostojni ali podjetniki. Kar se umetnosti tiče, mi bo počasi ostala samo še umetnost preživetja. Da o svobodi sploh ne govorim.