Predsednik OKS? Jože Mermal!

Nekaj o športu vem − veliko o rekreativnem, nekaj o tistem na lokalni ravni, poznam fragmente vrhunskega športa. Zato še toliko bolj pozorno spremljam dogajanje zadnjih dni, ko se trije bijejo za nasledstvo Janeza Kocijančiča in za zadnjo dostojno politično funkcijo v državi. Dva, ki se veliko pojavljata, Andraža Vehovarja in Iztoka Čopa, ki je »mastermind« kampanje Bogdana Gabrovca, dobro poznam; z Iztokom sva zelo dobra prijatelja, z Andražem zelo dobra kolega. Da ne pozabim na Andreja Hauptmana, ki v Andraževi zgodbi zaseda mesto morebitnega podpredsednika njegovega olimpijskega komiteja, tudi z njim sem iskren prijatelj.

Pravzaprav se mi je najprej zdelo, da od ljudi, ki naj bi bili vpeti v kampanjo Zorana Jankovića, nikogar ne poznam, a to ni res. Poznam Janeza Kocijančiča. Imela sva nekaj kratkih stikov visoke intenzivnosti. Ko sem se v Poletu potegnil za Iztoka Čopa, Primoža Kozmusa in Andreja Hauptmana. Janez Kocijančič je, vsaj zame, najboljši visoki predstavnik nekdanjega režima, režima, ki mi ni bil in mi ni (saj je še tu) pri srcu − pa sem, če sem kaj, levičar −, in gospod je skoraj edini, ki je svoje delo opravljal dobro.

Janez Kocijančič je bil prvi človek OKS, ni pa ga vedno povsem avtonomno vodil. O tem sem bil prepričan in zdaj, ko vidim, kako poteka bitka za novega predsednika, sem še bolj.

Kocijančič najbolj podpira Zorana Jankovića, pogojno Vehovarja, ne podpira pa Gabrovca. V ozadju navidezno uglajenega tekmovanja za novega predsednika OKS poteka mestoma umazana bitka, kjer grožnje, izsiljevanja in nizki udarci presegajo domišljijo povprečnega Slovenca. To s športom nima nič. To nima nič s civilizacijo.

In to, ta srditost, me nekoliko bega. Bogdan Gabrovec je bil dolga leta sodelavec Janeza Kocijančiča, tudi Andraž se z njim zelo dobro razume, oba sta tako rekoč povsem njegova, a v bitko je vseeno vstopil (bil povabljen) Zoran Janković. Očitno je, da Kocijančič vsaj Gabrovcu ne zaupa dovolj. Tudi Vehovar je nepredvidljiv. Ne morem se znebiti vtisa, da je Janković vstopil v igro kot najbolj pravi od pravih, kot tisti, ki ne bo ničesar spremenil. Kot tisti, ki ne bo brskal za nazaj.

To lahko razumem: olimpijski komite je bila in je najbolje in kljub vsemu najbolj pošteno organizirana partijska celica v državi. In partija ima svoje skrivnosti. Morda bi bilo najbolje, da bi Kocijančič ostal predsednik še en mandat, to bi ohranilo mir v slovenskemu športu, pa tudi pri njem osebno, se mi zdi. Tisto, kar bo v resnici ostalo za njim, ne bodo njegovi uspehi, temveč to, kako bo vplival na sedanjo kampanjo in ali bo znal ustaviti slabo, ki se ta trenutek vpeljuje v slovenski šport v velikem slogu.

To, kar se dogaja v ozadju kandidatur za novega predsednika, ni dobro. Gabrovcu na papirju kaže najbolje, a Janković ni vajen izgubljati. V igro je bil povabljen, da bi zmagal, tu se ne gre slepiti. Vehovar je mladenič visoke inteligence in dobro ve, da njegov čas šele prihaja. Ve, da bo tokrat težko zmagal, a si gradi fenomenalno kampanjo za naslednjo kandidaturo. A tu se moj prijatelj Andraž utegne ušteti. Če bo zmagal Gabrovec − njegov vek v sedlu bo v tem primeru le en mandat −, bo v tem času za predsedništvo pripravljen Iztok Čop, ki bi že lahko bil predsednik, a dobro ve, kako velike čevlje in še kaj je nosil Janez Kocijančič. Iztok ve, da ima partijska celica svoje nenapisane zakonitosti, ki so trenutno zanj neprimerne, z ugašanjem življenjske moči starih fantov pa se bodo stvari spremenile. Če zmaga Janković, bo za Andraža to na videz dobro, povsem jasno je, da sta že zdaj če ne najboljša zaveznika, pa vsaj najboljša v zavezi proti Gabrovcu. Ampak naš Zoki bo, če enkrat zajaha OKS, v tem sedlu tudi pokopan in Andraž bo moral čakati na predsedništvo naslednjih trideset let.

Janez Kocijančič ima velik ugled tudi pri nasprotnikih, zato, ker je v OKS vzdrževal red. Ta se bo kmalu zagotovo porušil, pa naj bo novi predsednik kdor koli od navedenih kandidatov. Očitno je, da noben od njih ni najboljši. Gabrovec je naredil slovenski judo in je lahko najboljši drugi mož, a njegov mandat je lahko uspešen le, če bo dal proste roke Iztoku Čopu, ki v resnici edini od doslej naštetih pozna vse plasti športa, saj je vanj vpet do obisti. Janković? Popoln predsednik, če bi znal to funkcijo razumeti kot pokoro za vse dosedanje grehe in bi jo vodil s tistim delom svojega značaja, ki je dober. Sam bi si tega v nekih mokrih športnih sanjah in v iluziji morda želel, če ne bi videl zakulisja kampanje.

Vehovar se kaže kot najboljši kandidat, a je premlad. Njegovo olimpijsko odličje je velika stvar, v resnici pa bi moral še pet let v uk, da bi potem, kot zrel, moder človek, ki se ga drži samo dober glas, prišel na vrh. No, pa saj smo to zapisali, kajne, da Andraž šele gradi svojo kampanjo. Vendar pa mora vedeti še nekaj: za svoje predsedništvo nekoč v prihodnosti se mora zbogati z Iztokom Čopom, brez njega ne more postati predsednik OKS. Iztok brez njega lahko. Andraž odrašča, kar dokazuje s tem, da je vzel v svojo ekipo velikega človeka, Andreja Hauptmana. Od njega se lahko veliko nauči.

V Sloveniji imamo kandidata, ki bi lahko bil tako rekoč popoln novi predsednik OKS, nekako tudi novi Janez Kocijančič, v najboljšem pomenu imena in značaja omenjenega. Jože Mermal je edini pravi mecen v slovenskem športu, ve, da morajo uspešni svoje bogastvo deliti s tistimi z manj sreče, ima veliko čustvene inteligence, iz nič je naredil ženske skoke, žensko profesionalno kolesarsko ekipo, podpira telovadce, je zelo premožen, a ni grabežljiv, in nima lepljivih prstov, je preprost in pošten in − tega nikakor ne gre podceniti − je prave krvne skupine, da bi bil brez težav požegnan od zgoraj. Pardon, od spodaj.

Največja napaka nove kampanje ni, da bo morda izvoljen povsem neprimeren človek, največja napaka je, da ko so iskali primernega človeka, niso zmogli prepričati Jožeta Mermala. Verjetno zato, ker je dober in pošten človek. Morda ga nekoč le dobimo. Za predsednika. Države.