Prehiteti lubadarja v sebi

Slovenija si prizadeva slediti pozivom Evrope k njenemu ponovnemu industrijskemu zagonu in tem, da ji je narava, sicer na krut način, že sama nakazala to priložnost. Razvije in obudi naj tisto, kar je že imela razvito - med drugim lesno predelovalno industrijo.

Žled, ki je prizadel Slovenijo, je bil ob vseh kriznih stresih, ki državo spremljajo že nekaj let, le še nekakšna pika na i. Kakor da ni že dovolj polomljenega bančnega sistema, razpadlega gospodarstva, posledično velike brezposelnosti, kjer visoko ceno plačujejo še zlasti mladi. Samo korupciji in njenim v takšnem okolju ustreza. Na takorekoč  nobeno past, ki jo je na dan privlekla gospodarska in vsesplošna kriza, torej nismo bili pripravljeni, niti se nanjo nismo odzivali s pravimi ukrepi. Kar seveda zdaj plačujemo z milijardnimi sanacijami bank, s propadlimi podjetji, že omenjeno brezposelnostjo...

Prav zato je zdaj pomembno vprašanje, kakšno bo ravnanje odgovornih po žledu, potem ko bodo električni vodi za silo vzpostavljeni, železnica in ceste prevozni, šole in podjetja odprti? Veliko dela čaka že v uničenih gozdovih. Peljite se po avtocesti in boste videli, kako sta gozdove polomila žled in veter. Če se spustite iz avtocest na manjše ceste, ki vodijo skozi gozdove, se slika ponavlja; povsod ležijo polomljena drevesa, na hitro požagana debla in veje, ki so, kot padli junaki, nemo obležala. In čakajo, da jih bodo ob prvih primernih vremenskih razmerah in za silo urejenih cestah začeli spravljati iz gozdov.

Kako po žledu? Zakaj pa ne bi organizirali velikih javnih del, ki bi potekala, seveda pod strogim strokovnim vodenjem in nadzorom, a vendarle tako, da bi množice brezposelnih lahko brez bojazni, da se jim lahko kaj nevarnega zgodi, pomagale spravljati lesno maso iz gozdov. V predelavo: ali za sodobno kurjavo ali za sodobno pohištvo. Eno in drugo potrebujemo, kar se je izkazalo tudi v času najhujših žlednih dni: tisti, ki se ogrevajo na drva, so bili carji, vsi drugi pa premraženi revčki. Potrebujemo tudi sodobno pohištveno industrijo, ki smo jo že
imeli, a smo jo, tako kot mnoge druge, prepustili propadu.

Morda se bo celo kaj pozitivnega zgodilo in se bodo vzpostavile propadle žage, tako da bodo lahko les razžagali že doma, namesto na nizozemskih žagah. Ja, tako pač govorijo ljudje: naš les se ne žaga samo pri sosedih Avstrijcih, žagajo ga tudi na nizozemskih žagah, da ga potem lahko tisti redki, ki se v Sloveniji še ukvarjajo z njegovo obdelavo, od tam uvozijo. Tudi mladi lesarski inženirji se doma zaradi takšne situacije težko zaposlijo ali pa dobijo službe le na »žagah« v obijih in merkurjih. Ni čudno, če odidejo v Hamburg ali pa Ancono, kjer na velikih
ladjah izdelujejo dragoceno opremo in pohištvo.

Ponovni zagon industrije postaja evropski apel številka ena. Gotovo bi Slovenija s svojim najresnejšim naravnim virom, s svojimi gozdovi, torej s svojo lesno nafto ali zlatom, lahko postala evropski inkubator inovativne in sodobne lesne predelave. To je zapisano v raznih smernicah in strategijah. Če si Slovenija prizadeva slediti pozivom Evrope k njenemu ponovnemu industrijskemu zagonu, ji je narava, sicer na krut način, že sama nakazala to priložnost. Razvije in obudi naj tisto, kar je že imela razvito - med drugim lesno predelovalno industrijo - in jo seveda nadgradi z vsemi inovativnimi in sodobnimi prijemi, ki jih razvijajo posamezniki, instituti domači ali tuji. Iz območja floskul bi se tako najhitreje premaknili v sfero realnega. Pa še za trajnostni razvoj, tako oguljeno zaprisego, s katero se pogosto zgolj narejeno bahamo, bi poskrbeli: dobesedno. Za začetek pa bo treba v gozd, seveda s strokovnim in s tem ustrezno podkovanim in odgovornim vodstvom. Da bi prehiteli lubadarja, a hkrati je treba premagati tudi tistega v sebi.