Preizkus odprtosti slovenske politike
Bodo politiki eno najpomembnejših političnih odločitev vendarle pripravljeni oblikovati skupaj z »navadnimi« državljani?
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Če po skoraj treh desetletjih od ustavnih sprememb (27. 9. 1989), ki so Sloveniji dale trdno pravno osnovo in ustvarile enega od pogojev za legalno razdružitev z drugimi republikami v Jugoslaviji in posledično osamosvojitev, naredimo primerjavo med pričakovanim in dejanskim stanjem, ne moremo biti zadovoljni. Na ekonomskem področju nam je namreč »uspelo« tujcem razprodati velik delež podjetij, ki so bila prej v slovenski lasti, na političnem področju pa vztrajamo pri sistemu, nad katerim je razočarana velika večina ljudi. Tako podatki iz verodostojnih anket kot nizka stopnja udeležbe na volitvah dokazujejo, da želijo ljudje spremembe političnega sistema, povezane z referendumsko zakonodajo, načinom sestave vlade, še posebno pa volilnega sistema.
Teh sprememb pa ni in ni, saj se jim politične stranke, ki imajo vse preveč značilnosti klasičnih interesnih lobijev, uspešno izogibajo. Zato moramo biti ob vprašanju, ali po odločbi ustavnega sodišča z dne 13. 12. 2018, ki je zapovedalo spremembo volilne zakonodaje, lahko pričakujemo, da bodo volivci pridobili večji vpliv na sestavo državnega zbora, z odgovorom več kot previdni.
Kot je ugotovil Luka Lisjak Gabrijelčič v eni svojih kolumn v Delu (Seizmična bomba ustavnega sodišča, 15. 12. 2018), »so se sodniki spretno izognili najbolj perečemu vidiku ustavne presoje: vprašanju, ali je ureditev volilnih okrajev, ki rokohitrsko nevtralizira odločbo o 'odločilnem vplivu [volivcev] pri izbiri poslanca' in cinično potepta duh ustavnega načela, sploh skladna z ustavo«.
Državnozborskim strankam daje odločba ustavnega sodišča nedopustno velik manevrski prostor za sprenevedanje, ki smo mu priča že vse od leta 1995. To sprenevedanje je imelo vsaj dva vrhunca. Prvega ob referendumu decembra 1996, ko sta obe strani političnega prostora uspešno minirali predlog državnega sveta o uvedbi dvokrožnega kombiniranega volilnega sistema, drugega pa novembra 2014, ko je vladna večina v državnem zboru zavrnila predlog Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) z zbranimi 5700 podpisi prav tako za uvedbo kombiniranega volilnega sistema.
Odklonilno stališče »levih« strank do predloga volilnega sistema Zdus temelji na »prepričanju«, da ta predlog ni skladen z ustavo, ker ne izpolnjuje v ustavi zapisanega načela o sorazmernem volilnem sistemu. Nasprotno pa v desnem delu političnega spektra bolj ali manj vztrajajo pri stališču do uvedbe večinskega sistema, ki ga je na referendumu leta 1996 podprla visoka relativna večina glasujočih. V resnici gre za dvolično ravnanje strank, ki jim zaradi potrebne dvetretjinske večine za spremembo volilnega sistema ustreza zadrževanje druge strani in s tem tudi državljanov v »volilnem patu«, ker se jim zdi resnično demokratičen volilni sistem tvegan.
Če bolj ali manj »levi« trdijo, da predlog Zdusa ni dovolj sorazmeren, bolj ali manj »desni« pa, da ni dovolj večinski, se zavestno sprenevedajo. Ob predstavitvi predloga je bilo »levim« z izračuni prikazano, da predlog ponuja izid, po katerem bodo stranke – ob morda večinsko izvoljenih neodvisnih kandidatih – imele približno enak delež sedežev, kot ga imajo po dosedanjem sistemu, »desnim« pa, da bo vsaj 75 (od 88) poslancev takih, ki bodo v svojih (44 predlaganih) volilnih okrajih zasedli prvo ali drugo mesto. Manjše odstopanje deležev političnih strank od tistih, ki bi jim pripadlo po sedanjem sistemu, bi šlo izključno na račun zelo dobrih ali zelo slabih kandidatov stranke v primerjavi z drugimi kandidati.
Državljanom naklonjen volilni sistem mora: kot kandidate privabiti ugledne ljudi, zagotoviti dobro poznavanje značilnosti kandidatov, omogočiti kvalificirano izbiro, vsaj dvokrožno in večsmerno, ter vgraditi povratno odgovornost izvoljenih do njihovih volivcev, vključno z določeno možnostjo odpoklica na podlagi kopij glasovnic tistih, ki so razočarani nad delom poslanca, izvoljenega z njihovimi glasovi.
Vsem tem štirim zahtevam bolj ali manj ustreza predlog volilnega sistema Zdus, nikakor pa jih ne izpolnjuje večkrat ponujani sistem volilnih enot brez volilnih okrajev s prednostnim glasom. Zamislite si volivca, ki bi se v takem sistemu – podobno kot pri volitvah v evropski parlament – znašel pred seznamom približno 120 kandidatov, o 90 odstotkov katerih pa ne bi imel pravzaprav nobene potrebne in koristne informacije, razen pripadnosti kandidata določeni stranki. Zato je naivno razmišljati, da bi zgolj uravnoteženje števila možnih volivcev po volilnih območjih pritegnilo več ljudi na volišča.
Danes, dobra štiri leta po obravnavi predloga Zdus, je treba pri iskanju sprememb volilne zakonodaje upoštevati tudi podatek, da jih je od 48 poslancev, ki so takrat glasovali za njegovo zavrnitev, v novem sklicu državnega zbora le še osem od 27, ki so glasovali za nadaljnjo obravnavo tega predloga, pa kar 22.
Ob od ustavnega sodišča zahtevani prilagoditvi velikosti volilnih okrajev v dveh letih od odločbe se sprašujem, ali se bodo poslanci spet zatekli k izmišljanju razlogov, kako se izogniti spremembam volilne zakonodaje, ali pa bo ob 22 poslancih, ki so posredno podprli predlog Zdusa, tudi zadostna večina preostalih 68 poslancev vendarle poslušala tudi glas državljanov oziroma civilne družbe. Želim si, da jih sebično petje »strankarskih siren« ne bi preglasilo, saj gre za dolgoročen projekt, ki bo politično zakoličil usodo celotne generacije. Bodo samovšečni politiki eno najpomembnejših političnih odločitev vendarle pripravljeni oblikovati skupaj z »navadnimi« državljani?
***
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Teh sprememb pa ni in ni, saj se jim politične stranke, ki imajo vse preveč značilnosti klasičnih interesnih lobijev, uspešno izogibajo. Zato moramo biti ob vprašanju, ali po odločbi ustavnega sodišča z dne 13. 12. 2018, ki je zapovedalo spremembo volilne zakonodaje, lahko pričakujemo, da bodo volivci pridobili večji vpliv na sestavo državnega zbora, z odgovorom več kot previdni.
Kot je ugotovil Luka Lisjak Gabrijelčič v eni svojih kolumn v Delu (Seizmična bomba ustavnega sodišča, 15. 12. 2018), »so se sodniki spretno izognili najbolj perečemu vidiku ustavne presoje: vprašanju, ali je ureditev volilnih okrajev, ki rokohitrsko nevtralizira odločbo o 'odločilnem vplivu [volivcev] pri izbiri poslanca' in cinično potepta duh ustavnega načela, sploh skladna z ustavo«.
Državnozborskim strankam daje odločba ustavnega sodišča nedopustno velik manevrski prostor za sprenevedanje, ki smo mu priča že vse od leta 1995. To sprenevedanje je imelo vsaj dva vrhunca. Prvega ob referendumu decembra 1996, ko sta obe strani političnega prostora uspešno minirali predlog državnega sveta o uvedbi dvokrožnega kombiniranega volilnega sistema, drugega pa novembra 2014, ko je vladna večina v državnem zboru zavrnila predlog Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) z zbranimi 5700 podpisi prav tako za uvedbo kombiniranega volilnega sistema.
Odklonilno stališče »levih« strank do predloga volilnega sistema Zdus temelji na »prepričanju«, da ta predlog ni skladen z ustavo, ker ne izpolnjuje v ustavi zapisanega načela o sorazmernem volilnem sistemu. Nasprotno pa v desnem delu političnega spektra bolj ali manj vztrajajo pri stališču do uvedbe večinskega sistema, ki ga je na referendumu leta 1996 podprla visoka relativna večina glasujočih. V resnici gre za dvolično ravnanje strank, ki jim zaradi potrebne dvetretjinske večine za spremembo volilnega sistema ustreza zadrževanje druge strani in s tem tudi državljanov v »volilnem patu«, ker se jim zdi resnično demokratičen volilni sistem tvegan.
Če bolj ali manj »levi« trdijo, da predlog Zdusa ni dovolj sorazmeren, bolj ali manj »desni« pa, da ni dovolj večinski, se zavestno sprenevedajo. Ob predstavitvi predloga je bilo »levim« z izračuni prikazano, da predlog ponuja izid, po katerem bodo stranke – ob morda večinsko izvoljenih neodvisnih kandidatih – imele približno enak delež sedežev, kot ga imajo po dosedanjem sistemu, »desnim« pa, da bo vsaj 75 (od 88) poslancev takih, ki bodo v svojih (44 predlaganih) volilnih okrajih zasedli prvo ali drugo mesto. Manjše odstopanje deležev političnih strank od tistih, ki bi jim pripadlo po sedanjem sistemu, bi šlo izključno na račun zelo dobrih ali zelo slabih kandidatov stranke v primerjavi z drugimi kandidati.
Državljanom naklonjen volilni sistem mora: kot kandidate privabiti ugledne ljudi, zagotoviti dobro poznavanje značilnosti kandidatov, omogočiti kvalificirano izbiro, vsaj dvokrožno in večsmerno, ter vgraditi povratno odgovornost izvoljenih do njihovih volivcev, vključno z določeno možnostjo odpoklica na podlagi kopij glasovnic tistih, ki so razočarani nad delom poslanca, izvoljenega z njihovimi glasovi.
Vsem tem štirim zahtevam bolj ali manj ustreza predlog volilnega sistema Zdus, nikakor pa jih ne izpolnjuje večkrat ponujani sistem volilnih enot brez volilnih okrajev s prednostnim glasom. Zamislite si volivca, ki bi se v takem sistemu – podobno kot pri volitvah v evropski parlament – znašel pred seznamom približno 120 kandidatov, o 90 odstotkov katerih pa ne bi imel pravzaprav nobene potrebne in koristne informacije, razen pripadnosti kandidata določeni stranki. Zato je naivno razmišljati, da bi zgolj uravnoteženje števila možnih volivcev po volilnih območjih pritegnilo več ljudi na volišča.
Danes, dobra štiri leta po obravnavi predloga Zdus, je treba pri iskanju sprememb volilne zakonodaje upoštevati tudi podatek, da jih je od 48 poslancev, ki so takrat glasovali za njegovo zavrnitev, v novem sklicu državnega zbora le še osem od 27, ki so glasovali za nadaljnjo obravnavo tega predloga, pa kar 22.
Ob od ustavnega sodišča zahtevani prilagoditvi velikosti volilnih okrajev v dveh letih od odločbe se sprašujem, ali se bodo poslanci spet zatekli k izmišljanju razlogov, kako se izogniti spremembam volilne zakonodaje, ali pa bo ob 22 poslancih, ki so posredno podprli predlog Zdusa, tudi zadostna večina preostalih 68 poslancev vendarle poslušala tudi glas državljanov oziroma civilne družbe. Želim si, da jih sebično petje »strankarskih siren« ne bi preglasilo, saj gre za dolgoročen projekt, ki bo politično zakoličil usodo celotne generacije. Bodo samovšečni politiki eno najpomembnejših političnih odločitev vendarle pripravljeni oblikovati skupaj z »navadnimi« državljani?
***
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
