V nadaljevanju preberite:

Naše življenje se odvija v nenehnem prevodu. Od prvih zaznav dalje prevajamo zvoke, izraze na obrazih, vonje in barve v svojem neposrednem okolju. Ob besedah že kot otroci prevajamo način, kako so izrečene. Preučujemo poudarke, ton, jakost sporočila. Vsakdanji pridi sem je lahko vabilo ali grožnja. Prevod v ožjem smislu, kot ga spoznamo pri učenju tujega jezika, za večino od nas nastopi kasneje, vsaj v deželah, kjer so večjezične družine ali skupnosti redke. Drugi jezik, ki ga spozna prav vsak od šolajočih se otrok, je knjižni jezik, kar učitelji radi pozabljamo. Sami lahko doživimo povratno izkušnjo ob prisluškovanju najstnikom, ko se ti pogovarjajo drug z drugim. Sedimo mednje na vlaku ali avtobusu, prisluhnimo jim med šolskim odmorom. Tu je lestvica treh meni dostopnih in težko umljivih govoric, razvrščenih od najbolj do najmanj razumljive: prekmurščina, dijaški sleng, albanščina.

Klasična prevajalska šala prevod primerja z žensko naravo, v kateri naj bi lepota in zvestoba druga drugo izključevali. Če je pri ženskah tako izhodišče diskutabilno, pri prevodih ni. Ob prevodu smo skoraj vedno obsojeni na izgube, popačenja, nesporazume, in to ob še tako razgledanem, veščem prevajalcu ali ob še tako izpopolnjeni prevajalski aplikaciji.