Pri frizerju

Zadnjič je striženje od moje frizerke zahtevalo kar nekaj akrobatskih veščin. Večino časa je namreč vihtela škarje in glavnik, medtem ko je ob uho prislonjen telefon podpirala z ramenom.

Objavljeno
22. marec 2019 10.01
Posodobljeno
22. marec 2019 10.01
Foto Reuters
Ne, gospodična ni kakšna odvisnica od pametnega telefona, niti je ni klical papež, ameriški državni sekretar ali tašča, ki jo je pač nujno vljudno poslušati, karkoli že ima povedati, zgodba je veliko preprostejša.
In obenem zapletena. V tem frizerskem salonu se namreč že več kot pol stoletja redno striže možak. Prijateljske odnose je vzpostavil s frizerkami, ki so že davno v pokoju ali celo pokojne, s to prakso pa nadaljuje že pri tretji ali četrti generaciji frizerk. Ker živi sam in očitno njegova socialna mreža ni zelo široka, praviloma vsak dan pokliče v salon. Nikakor nima namena nikogar nadlegovati, pravzaprav je zelo vljuden in priljuden, le dolgčas mu je.
Poleg neobveznega kramljanja ima tudi drugačne zamisli, včasih, recimo, pokliče in napove, da bo osebi na drugi strani telefona zaigral kakšno vižo na harmoniki. Ker so v salonu zaposlene frizerke prijazna bitja, ga nikoli ne zavrnejo, res pa včasih, če imajo opravka s kakšno bolj zapleteno pričesko, kot je moja, za trenutek odložijo telefon in upajo, da bodo s kakšnim kodrom opravile, še preden bo možak zaigral zadnji akord.
Vse skupaj se sliši nekoliko tragično in tudi nekoliko komično. Vsak dan pač ne moreš k frizerju, verjetno pri sedemdeset plus tudi nimaš več zelo veliko las, poleg tega bi takšen strošek ob povprečnih slovenskih pokojninah vodil v bankrot.
Mož gotovo nima svojega profila na facebooku, tudi če bi ga imel, si z medmrežnimi »prijatelji«, čeprav bi jih bilo nekaj sto, ne vedel kaj početi. Zato pač pokliče in obenem čaka, da mu lasje spet toliko zrastejo, da bo imel tudi priložnost za pogovor v živo.
Peter Rak