Pripoved brez pripovedovalca

To poletje si v kinodvoranah lahko ogledamo Nolanovo Odisejo. Zgodba je nastala pred skoraj tremi tisočletji in izhaja iz izročila, ki je dolgo živelo v glasovih pevcev. Ti niso ponavljali enega samega nespremenljivega besedila. Kako se je torej tako obsežna pripoved sploh lahko ohranila? Pri iskanju odgovora je imel pomembno vlogo slovenski slavist Matija Murko. Po Balkanu je s fonografom snemal še živo tradicijo junaških pesmi in opazil nekaj nenavadnega. Isti pevec iste pesmi ni zapel dvakrat enako, pa je vseeno vztrajal, da poje natanko tisto, kar je slišal od svojega učitelja. Leta 1928 je Murko v Parizu predaval o južnoslovanski epiki. Poslušal ga je tudi vplivni jezikoslovec Antoine Meillet, mentor mladega ameriškega filologa Milmana Parryja, ki je prav takrat zagovarjal ...