Proti-slovja: Begunci in kriminal

Nemci, ki radi vse probleme spremenijo v številke, da bi bil pogled bolj realen, so se pred kratkim lotili statističnih primerjav kriminala med begunci in zaradi beguncev. Kako kriminalni so v resnici begunci, je bilo vprašanje, ki si ga je zastavil tednik Die Zeit. In ugotovitve?

Še vedno jih je ni mogoče povsem posplošiti, ker je šlo bolj za anketo o statističnih podatkih, s katerimi razpolagajo posamezne zvezne dežele, toda na splošno se je pokazalo, da se je število nasilnih kaznivih dejanj v Nemčiji v letih od 2007 do 2015 zmanjševalo, po letu 2015 pa v vseh zveznih deželah znova narašča. Na Bavarskem, kjer so sprejeli največ beguncev, se je število nasilnih kriminalnih dejanj povečalo za skoraj deset odstotkov (9,8), podobna pa je bila slika tudi v vseh tistih deželah, kjer je bilo prišlekov podobno veliko. Splošna ugotovitev je zato bila, da se je lani, tudi če izvzamemo take s prišleki najpogosteje povezane prekrške, kot je ilegalno bivanje, povsod povečalo število nasilnih kaznivih dejanj, ki bi sicer še naprej zelo verjetno stagniralo, in da na prišleke, čeprav prestavljajo le od 0,5 do 2,5 odstotka prebivalstva, odpade kar 10 odstotkov vseh kaznivih dejanj.

Podobno se je potrdil tudi drugi stereotip, da so nasilneži praviloma mlajši moški, ki jih je med begunci največ. Kar seveda velja tudi za nemško populacijo, v kateri moška starostna skupina od 14 do 30 let predstavlja le 9,2 odstotka prebivalstva, zagreši pa čez 60 odstotkov vseh nasilnih kaznivih dejanj. Priseljenci torej niso bistveno drugačni. Med mladimi prišleki do 30 let sta skoraj dva od petih (37,5 odstotka) prišla v navzkriž z zakonom, med najbolj agresivnimi pa so se znašli mladi moški priseljenci iz magrebških držav in tudi tisti iz podsaharske Afrike.

Med storilci nasilnih kaznivih dejanj je bilo po številu sicer daleč največ Sircev, Iračanov in Afganistancev, a so kasnejše primerjave ob upoštevanju števila deliktov glede na število beguncev po nacionalni pripadnosti pokazale, da so pripadniki teh treh narodov v resnici bistveno manj nasilni od večine ostalih prišlekov. Druga zanimiva ugotovitev je bila, da tudi med prišleki obstajajo skupine, predvsem mladih nasilnežev, ki tudi po večkrat zapored in zelo pogosto prihajajo v navzkriž z zakonom, kar potem statistično močno poveča konfliktnost celotne populacije, čeprav je večina prišlekov relativno nekonfliktnih.

Še večje presenečenje teh na hitro izvedenih anket pa je bilo, da se večina telesnih poškodb, nasilnih dejanj in kriminala dogaja predvsem med begunci in prišleki samimi, v begunskih taboriščih in nastanitvenih centrih, ne pa med begunci in domačim prebivalstvom. V Baden-Württembergu sta se več kot dve tretjini vseh kriminalnih dejanj, ki so jih zagrešili prišleki, zgodili izključno v begunskih taboriščih ali nastanitvenih centrih, na Bavarskem, kjer so prav tako sprejeli veliko beguncev, pa je bilo takih primerov dobrih 58 odstotkov. Še višji pa je ta odstotek, ko gre za telesne poškodbe. V Baden-Württembergu se je kar 87 odstotkov takih napadov zgodilo med begunci samimi, na Bavarskem pa skoraj 65 odstotkov, kar z drugimi besedami pomeni, da so begunci in prišleki najbolj nevarni sami sebi, in da so največji problem prav rasne, spolne, verske, nacionalne, etnične, politične in vse ostale razlike, ki se pojavljajo med ljudmi, če jih na silo strpamo na zelo omejen prostor.