Proti-slovja: Evropski princi teme

Ravnanje Geogea Busha mlajšega, podpisnika pooblastil, ki so ameriškim tajnim službam po 11. septembru v imenu nacionalne varnosti dajala pravico do mučenja protipravno zaprtih, skrivaj ugrabljenih in nikoli pravnomočno obtoženih »teroristov«, je, milo rečeno, grozljivo. Celo sarkastično. Tudi po uradni objavi poročila o naravnost srednjeveških metodah »poglobljenega zasliševanja« zapornikov javno hvaliti tajne agente, ki da so svojim početjem »obvarovali na tisoče življenj nedolžnih Američanov«, je nesramnost brez primere. Isto velja za aroganten odziv nekdanjega Bushevega namestnik Dick Cheney, ki velja za avtorja mučilnih metod in tistega pravega »princa teme«, kot mu pravijo ameriški mediji. Ko človek prebere izjavi, se nehote vpraša, ali morda nima v rokah nekakšne »muslimanarice« 21. stoletja, v kateri je z »barbarskimi drugačekožci« dovoljeno početi vse. Jih loviti in brez utemeljenega vzroka zapirati, jih v skrivnih zaporih poniževati, stradati in mučiti, po lastni presoji pa tudi pobijati.

Toda pustimo Američane. Sami bodo morali opraviti s sramoto stoletja, ki jim jo je nakopal Bush, in sami bodo morali razčistiti, komu še lahko pridigajo o demokraciji in človekovih pravicah. Postopki razčiščevanja so se že začeli, in Amerika bo prej ali slej opravila sama s seboj. Večji problem je Evropa, ki se ima za mehki zgled vsemu svetu, o svoji soodgovornosti pri umazanih poslih pa še vedno molči. Čeprav je jasno, da je Bushu in Cheneyu ves čas držala svečo. Še veliko huje. Za razliko od ameriških politikov, ki so pazili vsaj toliko, da niso kršili lastnih zakonov (ujetnike so mučili »eksteritorialno« in na tujih tleh), so nekatere evropske zaveznice Bushevim biričem skrivaj in menda celo za plačilo, dajale na voljo svoje ozemlje in svoje zapore.

Nekdanji poljski predsednik Kwašniewski, ki je ta teden razkril, da so na Poljskem obstajali taki zapori, je odprl pandorino skrinjico. Posredno je namreč potrdil ugotovitve preiskave parlamentarne skupščine Sveta Evrope in Dicka Martyja, ki je ves čas trdil, da je to skrivaj počelo več evropskih držav in ne le Poljska, Litva in Romunija, ki jih omenja ameriško poročilo, in da je bilo še veliko več takih članic, ki so Cii skrivaj dovoljevale tajne prelete letal z zaporniki, kajti večina evropskih tajnih služb ves čas tesno sodelovala z ameriškimi. Martyjev seznam je dolg in sega od Kosova preko Švice in Nemčije do Skandinavije, Bruselj pa ga bo moral zdaj tudi sodno preveriti in vse evropske »prince teme«, ki so na svojih predsedniških položajih kršili najmanj deklaracijo o človekovih pravicah in ženevsko konvencijo proti mučenju, postaviti pred sodišče. To je po obisku v Washingtonu ta teden med prvimi zahteval nemški politik iz vrst Zelenih Jürgen Trittin.

Novi predsednik evropskega sveta, Poljak Donald Tusk, ki velja za nekakšnega predsednika Evrope, ima torej zaradi poljskega ravnanja že na začetku svojega mandat na vesti podobno velik, če ne celo večji madež, kot ga ima zaradi luksemburških davčnih skrivnosti predsednik evropske komisije Juncker. Kar ni ravno lepa popotnica v bolj transparentne in Evropejcem prijaznejše čase.