Proti-slovja: Komu mar priporočila

V Sloveniji od nekdaj vladata strah in trepet, kaj bo, če ne bomo uresničili priporočil, ki jih naši državi vsakič znova nalaga evropska komisija. Večinoma gre za nekakšen seznam gospodarsko-finančnih ukrepov, ki jih v Bruslju enkrat letno sestavijo za vsako državo posebej, z njimi pa nacionalne politike opozorijo, na kaj bi morali biti še prav posebej pozorni. Skupnost se je namreč že leta 2010, ko je Unijo najhuje pretresala kriza evra, dogovorila, da bo učinkoviteje usklajevala gospodarsko in finančno politiko in s tem kolikor je mogoče preprečevala nove podobne krize.

Priporočila evropske komisije, ki jih ponavadi predstavi pristojni komisar, pri nas pa jih poznamo predvsem kot bruseljske zahteve po hitrejši privatizaciji, učinkovitejši konsolidaciji bank in povečanju števila tujih investicij, za članice sicer niso obvezujoča. Kljub temu pa je za njimi čutiti pritisk komisije, nenazadnje pa tudi obvezo članic, ki so se same dogovorile o takem preventivnem usklajevanju politik.

Toda dogovor je bil, kot kaže praksa, očitno sprejet s precej debelo figo v žepu. Po podatkih evropskega parlamenta so namreč članice od lanskega junija do letos izmed 141 priporočil evropske komisije »bolj ali manj ustrezno« uresničile komaj 13 zahtev (9 odstotkov). V manj kot polovici primerov naj bi bil sicer dosežen »določen napredek«, toda največkrat se je zgodilo zgolj »nekaj malega«, velikokrat pa preprosto nič.

Članic se očitno bolj ali manj požvižgajo na to, kaj si o nujnih reformah v njihovih državah misli neka evropska komisija in kaj nacionalnim parlamentom priporočajo bruseljski uradniki. Tudi leto pred tem, ko je bilo »bolj ali manj« uresničenih 12 odstotkov bruseljskih priporočil, ni bilo dosti boljše, koliko resno nameravajo članice sprejeti priporočila za naslednje leto, o čemer so se finančni ministri v Luksemburgu začeli dogovarjati včeraj, pa se ne sanja nikomur.

Tako imenovani »evropski semester«, s katerim naj bi znotraj Unije učinkoviteje uskladili gospodarske politike članic in vzporedno razvili tudi sistem zgodnjega opozarjanja držav na napake, ki lahko škodijo celotni skupnosti, se je očitno izjalovil. In to ne le pri takih najbolj kritičnih članicah, kot je Španija, ki je lani med vsemi ignorirala oziroma »zelo omejeno« uresničila največ priporočil bruseljske komisije, ampak tudi v takih »zglednih« državah, kot je Nemčija, ki si prav tako ne dovoli, da bi ji neki bruseljski uradniki solili pamet, kaj je zanjo dobro in kaj ne. Tudi vestni Nemci so namreč tri izmed štirih priporočil odpravili z levo roko, enega pa se niti dotaknili niso.

Vendar bo sistem priporočil, čeprav ne deluje, po trditvah bruseljskih virov ostal bolj ali manj nespremenjen. Komisija bo priporočila še naprej sprejemala, članice pa jih bodo, kot je dejal eden izmed evropskih poslancev, še naprej »preusmerjale čim bolj na slepi tir«. Edino, kar se je do zdaj spremenilo, je taktika članic. Če so še pred časom s pritiski na komisijo skušale čim bolj omiliti zahteve Bruslja, zdaj ob njih največkrat pokimajo, potem pa na priporočila komisije kolikor je le mogoče pozabijo.