Proti-slovja: Miš, ki bi rada rjovela

EU, ki toliko govori o pravični rešitvi bližnjevzhodnega konflikta po načelu »dveh držav«, si niti Palestine ne upa priznati.
Objavljeno
15. december 2017 17.21
Damijan Slabe
Damijan Slabe
Evropska unija se je, z izjemo Češke, ki je sprva nekaj mencala, v začetku tedna neverjetno složno uprla Trumpovemu priznanju Jeruzalema za izraelsko prestolnico. Vseh 28 zunanjih ministrov se je na koncu strinjalo, da je ameriški predsednik naredil katastrofalno neumnost, da je rešitev palestinsko-izraelskega konflikta mogoča le s priznanjem načela »dveh držav«, da je izraelsko prilaščanje Jeruzalema v nasprotju z resolucijo Združenih narodov, in da je Trumpovo soliranje nevaren uvod v nove spopade povsem nepredvidljivih razsežnosti. Kar se je potrdilo, še preden so ministri povsem utihnili.

Redko videna evropska sloga je menda naredila vtis celo na izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja, ki sicer na da dobesedno nič na nekakšno »evropsko bližnjevzhodno politiko«, čeprav EU, tudi zaradi zgodovinskega občutka krivde, z Izraelom ravna skoraj kot s svojo članico. Razlog za izrelsko jezo so seveda Palestinci, ki jim EU za velike denarje že leta gradi vso potrebno infrastrukturo za vzpostavitev njihove države, izraelska letala pa vsake toliko časa priletijo in vse te milijone evropskih evrov vsakič znova zbombardirajo v prah.

Evropa bi torej res imela kaj reči o izraelsko-palestinskem konfliktu. In je tokrat, za spremembo, celo rekla. A se ni prav nikjer poznalo. Kajti ves čas tako zaželena enotnejša in bolj »skupna evropska zunanja politika«, še prav posebej bližnjevzhodna, je še vedno le »miš, ki bi rada rjovela«, kot je prizadevanja Bruslja ta teden slikovito komentiral eden izmed tamkajšnjih dopisnikov (Bernd Riegert, Deutsche Welle). Še huje je, bi lahko dodali. Je kot miš, ki si ne upa niti na ves glas zacviliti.

Kako je treba na vse bolj brutalnem mednarodnem odru zarjoveti, če hočeš, da te sploh slišijo, je ta teden neprimerno bolje demonstriral turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan. Čeprav je na samem robu bližnjevzhodnega soda smodnika v resnici še veliko bolj ujet v ameriške mreže (Nato) in izraelska manipuliranja, kot to velja za Evropo, je spretno izkoristil funkcijo ta čas predsedujočega, in takoj sklical pol muslimanskega sveta. V nekaj urah je tako dosegel, da je 50 predstavnikov držav članic Organizacije za islamsko sodelovanje v Istanbulu sprejelo predlog o priznanju vzhodnega Jeruzalema za palestinsko prestolnico. S tem je ustvaril »mednarodno dejstvo«, ki ga v prihodnjih pogajanjih o statusu Jeruzalema nikakor ne bo mogoče spregledati.

Daleč od tega, da bi se kakor koli strinjali s tem, kar s Turčijo počne vse bolj avtoritarni »sultan z Bosporja«, a tega, da ve, kako se dela svetovna politika, da se je tudi v imenu več kot milijarde muslimanov treba odločno upreti eklatantni Trumpovi neumnosti, in da ga je veliko v hlačah, mu nikakor ni mogoče oporekati.

V Evropski uniji je očitno veliko preveč »hlač« in odločno premalo je v njih. Kar poglejte Slovenijo. Evropska unija, ki bi s svojo »samostojnejšo skupno zunanjo politiko« tako rada postala upoštevanja vreden svetovni igralec in ves čas toliko govoriči o edini pravični rešitvi izraelsko-palestinskega konflikta po načelu »dveh držav«, si niti Palestine ne upa priznati za samostojno državo.