Proti-slovja: Pokopane sanje

Pred desetimi leti je antihitlerjevska koalicija na današnji dan, 9. maja 2005, v Moskvi prvič in očitno tudi zadnjič po vojni doživela svojo veliko uro zgodovine. Hladna vojna je bila takrat že pozabljena, na Rdečem trgu pa so se ob šestdesetletnici zmage v drugi svetovni vojni skupaj znašli ameriški predsednik George W. Bush, francoski šef države Jacques Chirac in ruski predsednik Vladimir Putin, prvič po vojni pa je bil na parado povabljen tudi takratni nemški kancler Gerhard Schröder.

Deset let po tem zgodovinskem 9. maju 2005, ko se je Evropa končno zdela združena, po Rdečem trgu skupaj z Rusi (27 milijonov jih je padlo za zmago nad nacizmom) korakajo kitajski vojaki, na slavnostni tribuni pa je ob Putinu in Xiju Jinpingu od velikih svetovnih imen moč videti samo še generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna. Pa še ta je prišel bolj iz protesta nad nenadno zgodovinsko slepoto Zahoda, ki se niti zmage nad največjim zlom prejšnjega stoletja ne zmore več spominjati tako, kot bi se za demokratični svet spodobilo.

Politika, in to predvsem evropska, ki se je z ukrajinsko krizo znova pustila ujeti na stare limanice evropskih delitev, je očitno povsem odpovedala. Kot da v Bruslju nikomur več ne bi bilo jasno, zakaj je po koncu druge svetovne vojne sploh nastalo to, čemur danes rečemo Evropska unija. Njeno bistvo je vedno bilo, z gospodarskim povezovanjem – od skupnosti za premog in jeklo prek kasnejše EGS – ustvariti pogoje za spravo in sožitje med evropskimi narodi, njen prvi moto pa, nikoli več vojne v Evropi!

Vse povojne generacije evropskih Državnikov, ki so sami izkusili vojno, so do padca berlinskega zidu zavestno gojile to vizionarsko politiko, četudi zanjo vedno ni bilo pogojev. Kajti ves čas jim je bilo kristalno jasno, da mir v Evropi ni mogoč brez nenehnega samomejevanja od nekdaj egoističnih nacionalnih interesov, in da je zato edina prava pot vsakokratno mukotrpno iskanje za vse sprejemljivega konsenza, naj stane še toliko pogajalskih noči, časa, živcev in denarja.

Po padcu zidu in koncu hladne vojne se je znala ta ista, še vedno z vojno zaznamovana generacija evropskih politikov na enako odgovoren način še zadnjič odzvati tudi na padec komunizma. Vzhodnoevropske demokracije, nastale po razpadu Sovjetske zveze, je zavestno sprejela medse kot del svojega zgodovinskega dolga do njih in do skupne Evrope. Dokler se ta vizija z odhodom velikih imen povojne evropske politike in z umikanjem Američanov, ki so do takrat še držali roko nad Evropo, ni začela rahljati. Vzhodnoevropejke, ki so z velikom pokom v Evropo prinesle tudi svoje postkomunistične travme in »drugačne« poglede na zgodovino, so veliko evropsko idejo nevarno načele, kriza pa jo je z znova prebujenimi nacionalnimi egoizmi (tudi nemškim) dokončno strla.

So bile sedemdesetletne sanje o skupni zmagi demokratične Evrope, ki naj bi jo slavili danes, zgolj fikcija in zgodovinski privid? So jih res lahko sanjali samo tisti politiki, ki so na svoji koži doživeli, kako kruta je lahko Evropa brez takih vizij? Ali pa je Evropejcem preprosto usojeno, da najmanj vsaka druga generacija vsakič znova pozabi, kaj je to vojna?

Odgovor ni enoznačen. Jasno pa je, da je na Rdečem trgu z bojkotom dneva zmage, kakršnega so si privoščili evropski politiki, 9. maja 2015 dokončno umrla ideja o »v demokraciji združeni Evropi od Lizbone do Vladivostoka«. Treba bo poiskati novo.