Proti-slovja: Politika nepopuščanja

Je nemška kanclerka Angela Merkel mislila resno, ko je med vrhom G 20 v Avstraliji ostro napadla ruskega predsednika Putina, češ da se gre novo ekspanzionistično politiko in da skuša tudi s podkupovanjem balkanskih držav od Srbije in Črne gore do Bolgarije in Madžarske porušiti po koncu hladne vojne zastavljeno evropsko ureditev? Obtožba je bila huda. V torek, le nekaj dni po maratonskem pogovoru Merklove in Putina, je njene učinke, zavedajoč se pomena od nekdaj usodnih rusko-nemških odnosov za mir v Evropi, v Moskvo odšel blažit nemški socialdemokratski zunanji minister Frank-Walter Steinmeier. Toda vtis, da skuša Zahod pod pritiskom ZDA, ki v Rusiji vidijo le še »banana državo« z jedrskim orožjem, na vsak način kaznovati Putina, že zdavnaj poraženo Rusijo pa dokončno izriniti iz veliko večjih strateških iger, ki se šele začenjajo, je ostal.

V ukrajinski krizi je tem pritiskom zdaj očitno podlegla tudi Nemčija. Kar pomeni, da razmere v Evropi, ki nikakor ne zmore nobene svoje skupne zunanje in varnostne politike, niti ko gre za njeno neposredno soseščino, postajajo resne. Nesmiselno je namreč pričakovati, da je veliko in še vedno jedrsko Rusijo s takimi igricami, kot so sankcije in vojaške grožnje, mogoče spraviti na kolena. Toliko manj, ker se tudi večina Rusov zaradi ravnanja Zahoda po koncu hladne vojne čuti izigranih, in ker javnomnenjska podpora vse bolj »izoliranemu« Putinu raste premosorazmerno s pritiski Zahoda nanj.

Edina logična posledica takih zaostrovanj, kot se dogajajo v ukrajinski krizi, je z vsakim zamujenim dnevom globje pogrezanje v močvirje groženj,vojaških zastraševanj in popolnega nezaupanja. Konflikt s tem postaja vse bolj neobvladljiv in tudi vse bolj nepredvidljiv. Kadar se namreč zaradi sopnjevanja napetosti tako rekoč hkrati oglasijo kar trije taki bivši politiki, kot so Američan Henry Kissinger, Rus Mihail Gorbačov in Evropejec Helmut Kohl, je najbrž vsem jasno, da je skrajni čas za državniško modrost, strpnost in poskus diplomatske obnovitve vsaj približnega ravnovesja moči.

Upoštevati je namreč treba, da je ukrajinska kriza, ki se je z množičnimi protesti na kijevskem Majdanu začela pred natanko letom dni, zaradi vmešavanja in navzkrižij med Rusijo, ZDA in EU že zdavnaj prerasla v zelo resno krizo evropskega varnostnega sistema, in da se nam to dogaja v zelo negotovih časih, ko pravega svetovnega reda in jasnih pravil ravnanja že dolgo ni več. Svet je namreč že lep čas iz tečajev, ZDA mu niso več kos, Združeni narodi so le še senca nekdanje svetovne organizacije, brez kakršnih koli veljavnih pravil se podira in z vojnami na novo postavlja širši Bližnji vzhod, zaradi prihajajočega »pacifiškega stoletja« in novega pozicioniranja Kitajske pa postaja vse bolj vroče tudi v Daljni Aziji in celotnem tihomorskem območju.

Vsaj od tako imenovane Zahodne politike, ki je po koncu druge svetovne vojne ves čas skrbela za mednarodni red in kolikor toliko jasna pravila igre, bi zato pričakovali več državniške modrosti, realizma in poguma za mirno reševanje sporov. Še posebej v Evropi, ki se ima za zibelko demokracije, dialoga in popuščanja napetosti. Naštete vrline so v mednarodni politiki redsa od nekdaj redke, toda v povsem zmedenih časih, ko praktično lahko izbruhne na več koncih sveta hkrati, bi jih krvavo potrebovali. Kajti alternative so zastrašujoče.