Ne boste verjeli (in prav imate), ampak svetovno problematični ruski diktator Vladimir Putin, ki je kriv za večino težav Zahoda, tudi za kopičenje Natove vojske na vzhodu Evrope in ameriško vztrajanje pri dveh odstotkih BDP, si je končno zabil avtogol. Kaj enega, dva. Ne le v Siriji, kjer je sprva kazalo, da bo z nekaj taktičnimi potezami dosegel več, kot je Baracku Obami uspelo v petih letih drugega mandata, ampak tudi v ZDA. Tam je bil avtogol še veliko bolj katastrofalen. Putinu se je namreč povsem zalomilo z dokazano neumno in povsem nepremišljeno izvolitvijo Donalda Trumpa za ameriškega predsednika.
Čeprav niti v Trumpovi administraciji, iz katere so po hitrem postopku leteli že vsi, ki so znali vsaj približno po rusko izgovoriti Vladimir (celo zet Koushner je bil na preizkušnji), še vedno ne znajo pojasniti, kako je Putinu uspelo pretentati ameriške volivce, je nekaj že kristalno jasno. Putinova napaka je usodna in neprimerno hujša od ukrajinske, kjer je za svoje napore dobil vsaj Krim. Popraviti pa je ne more niti Trump.
Prve posledice smo ta teden že videli v Kremlju, ko Putin dolgo ni vedel, ali naj sploh sprejme Trumpovega zunanjega ministra Rexa Tillersona, ali naj ga – da bo nehvaležnemu predsedniku jasno, koliko je ura – pusti v nedogled čakati pred vrati. Potem ko ga je le sprejel, pa je bilo takoj jasno, da z novim ameriško-ruskim partnerstvom ne bo nič, in da se namesto časov »kremeljske astrologije«, kot se je nekoč reklo ugibanjem, kaj bi utegnila bila naslednja poteza Moskve, v Beli hiši začenjajo časi »washingtonske trumpologije«, ko bo svet potreboval kristalno kroglo, če bo hotel uganiti naslednjo Trumpovo potezo.
Da nič več ni predvidljivo, ker je praktično vse že izmišljeno, ponarejeno, prilagojeno ali v najboljšem primeru »postfaktično«, se je v zadnjih desetih dneh, odkar je Trump zaradi notranjepolitičnih porazov z »America First« presedlal na mednarodne teme, izkazalo že dvakrat. Najprej prejšnji konec tedna med obiskom kitajska predsednika Xija na Floridi, kjer ga je Trump za večerjo presenetil s sirskim ognjemetom z 59 tomahawki, nato pa še ta četrtek, ko je samo par dni po Tillersonovem obisku v Moskvi vrgel 11 ton težko »mater vse bomb« na Afganistan.
Mar res kdo (razen evropskih politikov, ki so Trumpa podprli) verjame, da so »tenkočutnega« ameriškega predsednika – podobno kot »sočutnega« Putina, ki ga menda skrbi usoda Rusov v Donbasu in na Krimu ter ameriško kršenje mednarodnega prava v Siriji – res tako ganila trupelca s sarinom zastrupljenih sirskih otrok in grozodejstva afganistanskih talibov, da je dvakrat v desetih dneh na lastno pest ukazal bombardiranje? In da je za »več pravičnosti na svetu«, če bo to potrebno, pripravljen tvegati celo z jedrsko Severno Korejo, kjer že ena sama, še tako primitivna jedrske bomba lahko pomeni katastrofo svetovnih razsežnosti. Ali pa je bil zgolj prisiljen uporabiti preverjeni recept pred 11. septembrom enako bednega Busha mlajšega, ki so mu z vsakim novim bombardiranjem rejtingi prav tako rasli.
Fejk novice, fejk dejstva, fejk svet, fejk politika in tudi vse bolj fej(k) politiki, ki se gredo le še »resničnostni šov«. Žal, resničnost ni šov. Zato lahko zgolj upamo, da znajo vsi ti novodobni politiki zakuhati tudi fejk vojno, ki jo bodo že povsem zmanipulirane množice lahko spremljale zgolj na mobilnih telefonih, in ne tiste prave, v kateri se umira zares.
Tiskane izdaje
