Tiskane izdaje
Ameriški demokrati so skoraj prepričani, da so novembrske predsedniške volitve v Trumpovo korist dobili Putinovi hekerji. Tajna poročila Cie naj bi potrjevala, da so ciljno vdirali v računalnike demokratske stranke in z ukradenimi informacijami Donaldu Trumpu pomagali do zmage. Pred zveznimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo prihodnjo jesen, se podobnih kibernetskih napadov zdaj že bojijo tudi nemški krščanski demokrati. Kanclerka Angela Merkel, ki bo kandidirala za še en mandat, v Putinovih očeh ni najbolje zapisana, in če bi ruski hekerji s »pravimi dezinformacijami« malce pomagali Alternativi za Nemčijo, bi tudi nemški skrajneži zlahka dobili krepko čez 20 odstotkov. S tem pa bi že do te mere »destabilizirali državo«, da ne bi več zmogla sestaviti vladajoče koalicije.
Nevarnost medijskih manipulacij je velika, opozarjajo nemški politiki, ki se zavedajo, da bo z »ruskimi hekerji« najbrž morala obračunati nemška tajna služba, da pa so še veliko večja nevarnost tako imenovana socialna omrežja, po katerih kroži na milijone lažnih in tudi načrtno ponarejenih novic (fake news). Frankfurter Allgemeine Zeitung, eden redkih še vedno klasičnih in temu primerno kredibilnih vseevropskih časopisov je pred kratkim ob 150-letnici izhajanja v uvodniku Bertholda Kohlerja opozoril prav na to anomalijo, v katero je do vratu zabredel ves zahodni medijski svet. Namesto novinarjev z imenom in priimkom, ki so si pri bralcih ustvarili zaupanje skozi desetletja svojega pisanja, in medijskih hiš, ki za objavljeno resnico stojijo s svojim ugledom (kar seveda vse stane), so medijsko krajino preplavili brezplačni internetni mediji in že povsem izrinili klasične. V teh digitalnih prostranstvih, kot pravi Kohler, pa večinoma anonimni »informatorji«, ki so največkrat vsak sam svoj urednik in svoja absolutna Resnica, praviloma širijo vse mogoče dezinformacije, kajti vsak lahko objavi, kar hoče, in vsi se lahko informirajo, kakor hočejo.
Nič čudnega, da so te fantastične možnosti, ko je mogoče tudi s človeškimi »troli« ali celo z neumornimi programi (»bots«), ki v virtualnem svetu sami od sebe ves čas lansirajo vse mogoče »informacije«, začeli izkoriščati tudi politiki. Z zadostno količino šokantnih zgodb in polinformacij je na »netu«, kjer se kredibilnost večinoma meri samo še s kliki, zlahka mogoče zasuti resnico in poustvariti svojo, celo svoji izvolitvi naklonjeno. Beseda »post-faktično« ni kar tako postala beseda leta.
Če smo na začetku omenjali ruske hekerje in Putina, ki je najprej ustoličil Trumpa, zdaj pa že odstavlja Merklovo (vmes je mimogrede sesul še Alep), bi se bilo za konec najbrž dobro vprašati, kako da so iz povsem porušenega sirskega mesta, kjer kamen ni več stal na kamnu in ni bilo niti vode, kaj šele elektrike, ves čas lahko prihajali tviti o brutalnosti sirske armade in ruskih bombnikov, o grozodejstvih džihadistov pa nič. Ne dvomimo, da zna ruski predsednik zelo spretno zlorabljati digitalnega monstruma, ki ga je (očitno tudi v svojo politično pogubo) razvil zahodni svet, in da to tudi na veliko počne. Prepričani pa smo, da v tej vse bolj nori medijski igri ni nedolžnih. Tudi tale kolumna ni (v odgovor »trolom«, ki se bodo na netu takoj spravili nad avtorja in nad Delo). Odkrito namreč navija za plačljive, preverljive in po možnosti še tiskane medije.
