Proti-slovja: Ugriz brezzobega tigra

Deset let je minilo od našega vstopa v Evropsko unijo, do Bruslja pa se še vedno obnašamo zelo naivno. Bi naša ekspremierka in samoimenovana kandidatka za evropsko komisarko med zaslišanjem pred evropskim parlamentom res pogrnila, kolikor je bila dolga in široka, če ne bi (tako kot doma s sklicevanjem kongresa PS) povsem napačno presodila razmerij moči? Nastop je bil resda slab. A ni bil ključen. Ključno je bilo, da je kot kandidatka za nadkomisarko, ki naj bi znala usklajevati izjemno zapletena evropska energetska navzkrižja, zelo naivno padla v kolesje evropskega merjenja moči. Pri tem pa kot predstavnica relativno majhne liberalne skupine v evropskem parlamentu (in še manjše države članice) ni znala pravočasno predvideti, da jo bosta oba velika evropska parlamentarna mlinska kamna zmlela, če za seboj ne bo imel izjemno močne, tako rekoč ultimativne podpore tako evropskih liberalcev kot svoje lastne države.

Napaka je bila torej precej podobna tisti, ki jo je pred tem stala premierskega položaja. Napačna ocena razmerja moči. Kar je za položaj, ki naj bi ga v komisiji zasedla, zelo hudo. Sestavljanje evropske komisije namreč niti slučajno ni igra sposobnih evropskih posameznikov in njihovega mandatarja Junckerja, ampak je še vedno predvsem igra držav, v katero se po novem skuša vmešati tudi evropski parlament. Odločajo pozicije, ne strokovnost, kajti figure za naslednjo partijo se šele postavljajo. Kdor kot politik ni sposoben dojeti teh dejstev, se gre politični »bungy-jumping« brez elastike na nogah. Država, ki na tak način v Bruselj pošilja svojega »skakalca«, pa se vnaprej odreka minimalnim možnostim za uspeh. Kar je naivno, da bolj ne bi moglo biti.

Škoda, ki smo jo s to svojo politično naivnostjo v Bruslju utrpeli, realno gledano sicer ni ravno velika. Omejena je na beden »umetniški vtis«, saj kot država očitno še vedno ne dojemamo osnovnih pravil evropske igre. Zato nas je tudi po zaslugi politikov, ki so se tako doma kot v evropskem parlamentu pripravljeni pod mizo brcati v piščali celo takrat, ko bi morali stopiti skupaj, dokaj preprosto izigrati. Niti tega, kdaj imamo kot država pravico do popravnega izpita, in kdo je bil v resnici tisti, ki je neprimerno kandidatko sami izbral in pri njej vztrajal, nismo znali izkoristiti. Kar navsezadnje ni nič novega. Tako doma kot v Bruslju se ve, da Slovenija hitro počepne.

Toda še hujša naivnost je, ta neuspeh, ki je bil vnaprej trasiran s ponudbo treh kandidatov (na koncu pa smo našli »odlično« četrto kandidatko), zdaj obešati na veliki zvon in iz njega delati tragedijo, kot da bi bilo res neskončno pomembno, ali imamo komisarja in kakšnega imamo. Smo se terminala v Tržaškem zalivu morda rešili zato, ker smo imeli zelo sposobnega komisarja za okolje? Bomo drugi tir do Kopra dobili po zaslugi naše zelo verjetne komisarke za promet? Pozabite. Evropska komisija je skupaj s parlamentom, pa naj se oba še tako trudita ustvariti vtis nekakšne nove evropske demokracije in skupnega odločanja, še vedno brezzobi tiger. So odsluženi bivši politiki (tudi Juncker je eden izmed njih) in evroposlanci kdaj rekli kakšno odločilno o »trojki«, ki je sesula Grčijo, so ustavili ubijalsko varčevanje, prisilili Francijo in Italijo k spoštovanju maastrichtskih kriterijev ali sklenili kaj usodnega o ukrajinski krizi in obleganju Kobanija?

Razmere se resda spreminjajo, evropski tiger, ki za zdaj grize bolj na simbolni ravni, pa utegne nekoč morda res dobiti kakšen zob. Toda pravi centri evropskega odločanja so za zdaj še vedno drugje.