Razdrta pogodba

Nenapisana pogodba med starši in otroki o skrbi za ostarele starše na eni strani in vnuke na drugi je razdrta. Poiskati bo treba novo pot.

Objavljeno
22. julij 2019 06.00
Posodobljeno
22. julij 2019 16.07
FOTO: Voranc Vogel/Delo
Šla sem mimo doma upokojencev in jo zagledala, kako sama sedi na klopci, v rokah je mencala listič. Stopila sem do nje, jo prijela za roke, pogledala v oči in rekla: Pozdravljena, učiteljica. Gledala me je nekoliko nemirno, saj ni vedela, kam bi me dala.

Povedala sem ji, kdo sem, tudi to, da me je učila zadnja tri leta v osnovni šoli. Po ustih je valjala in okušala moje ime, videla sem, kako se je trudila spomniti. Potem je rekla: Veš, ne spomnim se. Zadnje čase se tako malo spomnim. Zdaj sem tu, v domu, v redu je. Sama ne morem več živeti.

Kako si že rekla, da ti je ime? Še enkrat sem ji povedala, se počasi poslovila in razmišljala o svoji učiteljici, s katero sva se še lani velikokrat srečali v slaščičarni, kjer je pila kavo. Že takrat si je pomagala z listkom, na katerega si je zapisovala, s kom se je srečala. A je še vedno vedela, kdo sem, in z veseljem sva obujali spomine na osnovno šolo in na to, kam je zaneslo otroke iz našega razreda.

Kot lahko preberemo v dokumentu ministrstva za zdravje Strategija obvladovanja demence v Sloveniji do leta 2020, je demenca čedalje večji problem sodobne družbe, saj število pacientov zaradi staranja prebivalstva narašča. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije na svetu živi več kot 47,5 milijona ljudi z demenco, v Evropi več kot 9 milijonov. Po predvidevanjih se bo njihovo število v dvajsetih letih podvojilo. V Sloveniji ocenjujejo število obolelih na več kot 32.000, zanje pa skrbi približno 100.000 svojcev, zdravstvenih ter socialnih delavcev in drugih.

​Demenca je neozdravljiva bolezen možganov, ki prizadene možganske celice, odgovorne za spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje ter sposobnost govornega izražanja in presoje. Te motnje velikokrat spremljajo spremembe čustvovanja, socialnega vedenja in motivacije. Bolezen ovira paciente pri vsakodnevnih aktivnostih in omejuje njihovo sposobnost obvladovanja vsakodnevnega življenja. V zadnjem obdobju življenja vodi tudi v telesno oslabelost in popolno odvisnost od drugih oseb.

​Bolezen zato ne prizadene le obolelega, ampak tudi vse v njegovi okolici, ki skrbijo zanj. Za enega obolelega bi morali skrbeti vsaj trije ljudje, a v praksi zanj skrbi samo ena oseba, po navadi je to partner obolelega. To pripelje do čustvenih stisk, je veliko finančno breme in ob dolgoletni oskrbi vodi do izgorevanja in socialne izključenosti. Zaradi stigmatiziranosti bolezni vodi v osamljenost.

image
FOTO: Voranc Vogel/Delo


​Osamljenost je že brez tega, da se pojavi bolezen, velika stiska, s katero se srečujejo starejši. Zaradi načina življenja v mlajših letih, ko so vso energijo vlagali v družino, morda gradnjo hiše, službo, urejanje vrta, niso ustvarili toliko socialnih stikov. Ni bilo časa, morda tudi ne sredstev za druženje, aktivnosti v društvih. Družine so živele v samozadostnih otočkih, njihovo edino življenje je bilo ukvarjanje z otroki in starši, dokler so jih imeli.

Potem so otroci nekega dne odrasli in si ustvarili družino. Tesno povezane družine so skrbele naprej za svoje vnuke in dalje živele v svojih malih svetovih do dne, ko so tudi ti vnuki bili dovolj veliki, da so odšli v svet. Stari starši so se nenadoma znašli sami, z odraslimi otroki, ki so se začeli zavedati, da bodo morali najti neki način življenja za zrela leta, ki se ne bo vrtel samo okrog skrbi za starše in vnuke. Ti odrasli otroci so se začeli ukvarjati s športom, hoditi na potovanja. Odrasli vnuki so se oddaljili od staršev in starih staršev. Odselili so se v kraje, ki ​so predaleč od doma za dnevne obiske.

Za tiste starejše, ki živijo v paru, je morda vsaj nekaj časa lažje. Dve pokojnini, eni fiksni stroški. Osnovna celica dveh oseb, ki si pomagata, si delita (velike) skrbi in (drobne) radosti, še vedno deluje. Če eden zboli, drugi prevzame skrb zanj. Varnost je v paru vsaj nekaj časa navidezno večja. Dokler ne pride hujša bolezen ali eden ostane sam.

Kaj lahko stori starejši človek, čigar partner neozdravljivo zboli in sam le s težavo skrbi zanj? Kam in na koga se lahko obrne, kje najde pomoč?

Na otroke se ne gre več zanašati, ti so zaposleni in ne morejo prevzeti fizične skrbi za starše. Ostane institucionalna pomoč, o kateri pa je treba razmišljati veliko prej, preden nastane problem. V dom starejših ne moreš čez noč, čakalne vrste so dolge in lahko mineta tudi dve leti, da nekdo dobi mesto v domu. Dobra rešitev, ki jo ponujajo izvajalci, je pomoč na domu, ki obsega pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih, gospodinjsko pomoč in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov.

Pomoč na domu je mehki prehod, ki pomaga starejšim, da še vedno ohranijo samostojnost, živijo v svojem okolju, nadomesti pa fizično pomoč, ki je otroci danes ne morejo več zagotavljati staršem. Čedalje več starejših ljudi se odloči za tovrstno pomoč. Vendar je za nekatere kljub temu, da jo občine sofinancirajo, še vedno nedosegljiva. Raje, kot da bi obremenjevali otroke, trpijo v svoji nezmožnosti in osamljenosti. Čeprav družinska zakonodaja jasno določa, da so otroci dolžni po svojih možnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj lastnih sredstev za življenje, se izvajanje tega določila, kadar otroci nimajo zadostnega moralnega kompasa, izgubi v birokratskem kolesju.

Nenapisana pogodba, ki je zavezovala otroke, da na stara leta skrbijo za starše, in starše, da pomagajo otrokom pri vnukih, se je razdrla. Od tod dalje bo treba poiskati novo pot.

--------------------------------------------------------------------
Nataša Luša je glavna direktorica Dela