Razklana Velika Britanija, enotna Evropa

Če bi Velika Britanija sodelovala na volitvah, bi se EU izpostavila velikemu političnemu tveganju, saj bi bil izkupiček volitev lahko zelo protievropski.

Objavljeno
08. april 2019 06.00
Posodobljeno
08. april 2019 06.00
Tudi politično krizo na Otoku politiki EU spremljajo z zaskrbljenostjo, a tudi razumevanjem. FOTO: Hannah Mckay/Reuters
Brexit je sinonim za populizem, nestrpnost, zavajanje, politično tveganje ... skratka, za vse, kar je v politiki slabega. Če v zadnjih mesecih dominira v medijskem in političnem življenju v Evropi, ga je v Veliki Britaniji dokončno prevzel. A medtem ko je na Otoku popolnoma razdelil javnost in politiko ter povzročil politično krizo zgodovinskih razsežnosti, katere posledice bodo tudi na gospodarskem področju, je povsem nepredvidoma poenotil evropsko politiko, ki pa bo ta teden pred do zdaj najtežjo preizkušnjo.

Ko je 29. marca 2017 britanska premierka Theresa May sprožila tako imenovani 50. člen, s katerim se je začel postopek izstopa, so prevladovale domneve, da bo med pogajanji nastal spor znotraj Evropske unije. Na presenečenje mnogih so se pogajanja končala z dogovorom, ki je Evropo še globlje povezal. Evropski svet je dogovor sprejel brez kakršnihkoli težav ali zadržkov. Ti so se pojavili, ko je dogovor prišel v potrditev v britanski parlament.

Britanski parlament bi o predlogu načrta izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije moral glasovati že pretekli december, a je vlada po tem, ko je bilo jasno, da predlog ne bo prejel podpore, glasovanje umaknila. Januarja je parlament predlog zavrnil. Ponovno ga je zavrnil marca, čemur je sledila odločitev poslancev, da parlament prevzame nadaljnje postopke, kar se je zgodilo prvič po več kot sto letih. Vendar se parlament ni izkazal, saj ob številnih poskusih ni bil sposoben sprejeti soglasja o nadaljnji poti.

Neverjetno enotna je bila ves ta čas pozicija Evropske unije. Usklajenost držav članic je po dolgem času primer enotnosti, na kateri mora Evropska unija temeljiti, če želi v globalnem okolju igrati vlogo, ki njenim članicam koristi. Že sam proces pogajanj je bil tekoč in brez pretresov ali afer, ki so v EU tako pogoste. Predlog Barnierjeve ekipe o dogovoru za izhod je bil sprejet soglasno in brez polemike.

Teorija mednarodnih odnosov to razlaga kot poglobitev zavezništva, ki nastane ob nastopu skupnega zunanjega nasprotnika. Vzrok za sklenitev zavezništev je kolektivna varnost, ki ščiti šibke države. Zavezništva nastanejo ob skupni grožnji ali nevarnosti. Ob pomanjkanju skupnega nasprotnika se zavezništva začno rahljati. In to se je zgodilo Evropski uniji v zadnjih letih. Številni interesi Evropo povezujejo, a pomanjkanje nevarnosti je državam dalo več manevrskega prostora za izsiljevanje pri uveljavljanju svojih interesov. V primeru brexita se je zavezništvo poglobilo in enotno nastopilo, saj je primarni interes vseh držav dobil skupni imenovalec. Brexit vidijo članice EU kot nevarnost zase.

Pozitivni učinki poglobitve so zdaj opazni tudi na drugih področjih zunanje politike EU. Pretekli teden je francoski predsednik Emmanuel Macron na srečanje s kitajskim predsednikom povabil še Angelo Merkel in Jean-Clauda Junckerja. Francoska zunanja politika je to gesto pojasnila kot »vzpostavljanje obraza Evrope, ki govori enotni jezik«. To so po dolgem času spet lahko trdni temelji za vzpostavitev skupne zunanje politike EU.

Tudi politično krizo na Otoku politiki EU spremljajo z zaskrbljenostjo, a tudi razumevanjem. Bili so enotni, ko se je rok prvič podaljšal. A pravi izziv prihaja pred evropski svet ta teden. Theresa May si je drznila pripraviti predlog preložitve izhoda, ki ga EU težko sprejme. Gre za že drugo preložitev, ki pa bi izhod zamaknila na datum po evropskih volitvah, kar bi za EU pomenilo veliko težavo, saj bodo morali v Veliki Britaniji izvesti volitve v evropski parlament. V kaosu, ki vlada na Otoku, bi se EU izpostavila visokemu političnemu tveganju, saj bi bil izkupiček teh volitev lahko zelo protievropski, kakršna bi bila verjetno tudi volilna kampanja. Situacija je dejansko shizofrena. Tudi zato, ker so laburisti za ta dogovor premierki Mayevi odrekli podporo, saj naj ne bi bila pripravljena na kompromis, ki ga zahtevajo.

Po drugi strani bi sodelovanje Velike Britanije na volitvah spremenilo razmerja moči. Britanski laburisti so bili velikokrat najmočnejša sila Stranke evropskih socialistov znotraj evropskega parlamenta. To bi se lahko zgodilo tudi po teh volitvah, s čimer bi socialisti dobili več sedežev, kot če Velika Britanija ne sodeluje na volitvah. To pa seveda ne ustreza EPP, ki je že izgubila madžarski Fidezs. Evropske volitve, na katerih sodeluje tudi Velika Britanija, lahko ogrozijo zmago EPP. Pri opredeljevanju do zadnjega predloga bi zato lahko nastala različna stališča tudi zaradi strankarske politike, kar bi trdnost oslabilo. Če želi EU enotnost ohraniti, politična agenda ne sme biti na dnevnem redu. Francija, Španija in Belgija so že v petek sporočile, da ponovna preložitev odhoda Združenega kraljestva ne pride v poštev in da podpirajo izhod brez dogovora. A vendar, ali je Evropa res lahko tako brezbrižna do trdega brexita? Slabšanje gospodarskih napovedi vzbuja zaskrbljenost.

***

Tine Kračun je direktor Inštituta za strateške rešitve.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.