Rdeče krilo

Zakaj si v rdečem krilu Marija, saj se te vidi kilometre daleč, jo je nadrl sekretar partije, ko je pritekla k partizanom v rdečem krilu. Bežala sem, bežala, je odgovarjala Marija. »S hriba sem gledala, kako moj dom gori. Brat in sestra in jaz. Vsak je bežal na svojo stran. Ko smo prišli domov, sta oče in mama ustreljena ležala pred hišo. Mi trije smo začeli bežati. Rdeče krilo. Mama mi ga je zašila za prvi dan v novi šoli.« Tako je zapisala Maruša Krese v svoji zadnji knjigi Da me je strah?. Knjige priznam, še nisem prebrala do konca in v knjižnici podaljšujem, na koncu jo bom itak kupila. Namreč kar naprej berem samo ta odstavek in vidim Marijo, kako teče. No to sem že pogledala: Marija je vojno preživela.

Mogoče primerjava ni najboljša, ampak me preveč drži; zdi se mi, kot da smo vsi po malem podobni Mariji, ki je v napačnem krilcu tekla vstran od groze vojne, mi pa vstran od krize. Namreč v teh dramatičnih dnevih, ko so nam tudi iz Bruslja povedali, kakšne so naše bančne zablode, koliko so vredne, koliko bomo za to plačali, je spet še bolj jasno videti, kot da smo ves čas od začetka krize tekli po bolj ali manj napačni poti in smo zdaj dobili lekcijo za vsa tista naša rdeča krilca. Ki za povrh nekomu niso všeč, njihov kontekst pa ga tako ali tako ne zanima. Seveda tek še ni končan.

Zdaj je nekako potrjeno, da smo zaradi nakopičenih problemov še manjši, kakor že tako ali tako smo, zato si nas lahko v Bruslju »izposodijo« kjerkoli, kadarkoli in na kakšen način se jim zljubi. Zdaj uradno vemo, kar je bilo sicer tudi že prej jasno, namreč, kakšna je bančna luknja, saj so jo v petek, in to 13. v mesecu, smeli javno razglasiti, potem ko so jo izračunale kompetentne tuje institucije (seveda za denar in za določen interes, kakor ocenjujejo nekateri poznavalci): luknja je velika od 3 do skupaj blizu 5 milijard evrov. Zdi se veliko za nas, a relativno malo za evropske primerjave. V 50 največjih evropskih bankah so kapitalske luknje skupaj visoke 110 milijard evrov (v vseh, kapitalske pomoči potrebnih, pa že kar 185 milijard evrov), kakor je v četrtek, pred »našim« bančnim petkom 13. decembra sporočala bonitetna agencija Standrad Poor's.

Oblast se lahko tolaži, ker ji bomo pri teh reševalskih akcijah stali ob strani vsi davkoplačevalci. Seveda bomo bančna brezna krpali pod mus, tako kot je bilo treba pod mus spustiti v banke tuje stresovalce, ki so izračunali, kar so. Ne bo nam treba hiteti pred bančna okenca in nakazati položnice s svojim rešilnim dokapitalizacijskim prispevkom. Ne bo tako direktno, kakor je bilo v času, ko s(m)o tudi državljani dokapitaliziali naše banke; denimo NKBM. Če niste bili med njimi, ste morda opazili kakšen posnetek zanesenih sodržavljanov, ki so tako pred leti reševali, no, takrat predvsem krepili moč svoje banke. In so se lahko počutili malodane državotvorne. Mama oprosti, ker sem te takrat nagovorila. Zdaj imava nulo, tako kot bodo imeli nulo vsi drugi bančni lastniki delnic ali podrejenih obveznic teh izgubarskih bank. Takšen je diktat EU, druge izbire menda nimamo.

Gotovo je to zaplemba; konfiskacija, kot to imenuje dr. Bogomir Kovač. A hkrati je odpis lastniških in podrejenih vložkov predpogoj, da nas razvita in odločevalska EU sploh pripusti k reševanju svojih bank. Šele tako se bo očistil prostor, če poenostavljam, in bomo lahko v sveže prepleskane bančne salone poslali svojo novo davkoplačevalsko dokapitalizacijsko položnico.

Ta položnica bo virtualna, kakor da je sploh ni. Seveda pa jo bomo lahko srečevali na drugih mestih. Pri zdravnikih, ki nam bodo na recepte pisali vedno manj potrebnih zdravil in nas po tekočem traku prenaročali na samoplačniške preglede, nas prosto po presoji močnejšega in zdravega pošiljali bolne domov. Podobno bo v šolah, kjer bo treba plačati vse več uslug; tudi izpite; ne zato, da jih naredimo, ampak zato, da jih sploh lahko gremo delat. Da o krčenju socialnih pomoči sploh ne razmišljam, zlasti ne v decembrskih dneh, ko sta beda in izključenost kljub prazničnem blišču še bolj opazni.

Del reševanja bank in zavožene ekonomije naj bi predstavljala tudi privatizacija naših še preostalih podjetij. Kaj je že dejal dr. Ivan Ribnikar za zadnjo Mladino?: Da smo se s temi stresnimi testi slekli in da je jasno, da zaradi privatizacije, ki bo sledila. In res: investicijske konference, na katerih premierka Alenka Bratušek svojim kolegom po Parizu, Dusseldorfu, Moskvi in še kje, ponuja naše telekome, adrije, petrole, si sledijo s svetlobno hitrostjo; včasih ne veš, a bo premierka še ujela avion za naslednji privatizacijski šov.

A vse bo precej klavrno, če ne zaman, če ne bomo vzpostavili in »dokapitalizirali« našega etičnega razsula, na katerega je najbolj drastično doslej opozorila protikorupcijska komisija (KPK) s svojim kolektivnim odstopom. Potencirano glasni so vse bolj tudi tožilci in drugi preiskovalci naših gnojnih finančno-gospodarskih bul. Držim pesti zanje, kakor za Marijo, ki je iz vojnega masakra tekla v preveč vpadljivem rdečem krilu. A se je vendarle rešila.