Realna utopija

Morebitna utopija se lahko ustroji po meri realnosti s strokovnimi podlagami, ki pa morajo vključevati javnosti (brez gostilne).
Objavljeno
19. december 2017 08.43
Blaž Močnik
Blaž Močnik
Kakšni so obeti za večja vlaganja v turistične projekte v državi, kjer je zaradi učne ure s Teš 6 zdaj še nakup žvečilke Čunga lunga kvazikoruptivno dejanje? Slabi. Še slabši so, če projektom ne znamo določiti ločnice med utopičnostjo in realnostjo kakor v primeru briških in tolminskih term. Vendar je vseeno velika škoda, da jih zaradi dolgoletnega sanjarjenja s številnimi načrti, ki nikoli niso prešli faze idejne zasnove, in predvsem zaradi skoraj desetletne prizemljitve v svetovni gospodarski krizi danes obravnavamo s posmehom.

Bržkone tudi ni prav, da se niti ne trudimo več ločevati med utopijo, željami, vizionarstvom in potrebami po napredku. Ta je lahko bolj dosegljiv, kot se zdi na prvi pogled, in ni nujno povezan zgolj s financiranjem naložbe. Morebitna utopija se lahko ustroji po meri realnosti s strokovnimi podlagami, ki pa morajo vključevati javnosti (brez gostilne).

Takšen korak naprej je bil morebiti storjen tako v Tolminu kot v Brdih, kjer so očitno opustili idejo o vrtanju za termalno vodo prek pekla do Kitajske, temveč so se sprijaznili s črpanjem vode z globine nekaj sto metrov. V tem primeru torej niti ne moremo več govoriti o termah v pravem pomenu besede, temveč o ogrevani vodi. Ki pa na obiskovalca, predvidevam, ne bi vplivala nič manj blagodejno od bazenov starejših vzornikov z vzhodnega dela države.

Glede višine naložb sicer opletamo s toleranco arabskih šejkov. Na trenutke smo se že veselili 200-milijonske znanstvenofantastične naložbe nad Žabčami pri Tolminu z največjim hotelom v Sloveniji. Nazadnje je na mizi končal 30-milijonski predlog, zadnjo zasnovo pa so narisali študentje fakultete za arhitekturo. V Brdih zdaj mešajo karte s 50-milijonsko naložbo. Za financiranje takšnih projektov niti ne pomislimo na kaj drugega kot na evropski denar, Arabce ali Ruse, potem ko smo ugotovili, da slovenska molznica nima švicarskih genov. No, morebiti nam državna pomoč za naložbo v Magno, na primer, daje nekaj spodbude. Še posebno ko govorimo o naložbah v občutljivo in demografsko tako ali drugače ogroženo obmejno območje, kjer se je šele končalo začetno obdobje turističnega razvoja.

Če se bomo v prihodnje še posmehovali vizijam in utopijam, se lahko Tolminci tudi zamislimo o realnosti. Terme (ki to niso) bi gradili tam, kjer nam ni uspelo postaviti enega javnega stranišča, kjer zametek množičnega turizma predstavlja prevelik logistični zalogaj za več pobiranja smeti in polnjenja bančnih avtomatov ter zagotovitve zadostne količine našega vsakdanjega kruha v konicah sezone. Terme bi postavili ob upravno mesto, ki lačnemu turistu – če izključimo delavske malice – ponuja šest povprečnih picerij in ničesar drugega! Naložbe v večje turistične komplekse torej niso zgolj finančne naložbe vodstev občin, države in tajkunov, ampak zahtevajo celostni miselni preskok določenih območij. Takrat bo vsakršen načrt izziv, ne pa tarča posmeha.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.