Recept, kako spreti Slovence: povišajte jim plačo!
Če se bomo oklepali kulture, ki poveličuje čim bolj enake plače ne glede na posameznikove dosežke, ne glede na to, koliko kdo ustvari, in če ne bomo znali nagraditi ljudi, ki ustvarjajo, potem bomo svoj razvoj usmerjali v državo enako revnih.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
S plačo Slovenec ne more obogateti. A ne glede na to je treba za dvig družbene blaginje in kakovosti življenja vsa naša prizadevanja usmeriti v to, da bomo res lahko imeli višje plače. Zato je pohvalen napor gospodarske zbornice, ki je ta teden predstavila predlog načrta, kako bi Slovenci prišli do višjih plač. Zelo poenostavljeno bi njihov petletni plan lahko povzeli kot kombinacijo davčnih olajšav in izboljšane produktivnosti, ki bi jo dosegli z vlaganji v razvoj in raziskave ter izkoriščanjem učinkov digitalizacije. Po njihovem mnenju bi se v dobrih petih letih lahko na ta način povprečna slovenska bruto plača povečala za četrtino in bi za nekaj desetakov presegla dva tisočaka. A plače so najbolj spolzek teren slovenske družbe, prežete z nevoščljivostjo in zavistjo. Prepričanje, da je potrebna uravnilovka in da bomo naredili vse za to, da bomo vsi imeli čim bolj enake plače, je za slovensko družbo pogubna. Najboljši bodo namreč odšli drugam.
Vse številke v tej kolumni so izključno o bruto plačah, ne o tem, koliko posameznik dobi na svoj račun in koliko plača državi za njene storitve. Povprečna mesečna bruto plača je v Sloveniji lani znašala 1681 evrov. Približno dve tretjini zaposlenih prejema plačo, ki je nižja od povprečne. 264.000 zaposlenih prejema plačo, ki je višja od povprečne. A niti dva odstotka od skupaj okoli 800.000 zaposlenih nima plače, ki bi presegala pet tisočakov na mesec. Tolikšno bruto plačo namreč potrebujete, da z njo kupite kvadratni meter rabljenega stanovanja v Ljubljani. Po podatkih Gursa je bilo lani namreč zanj treba odšteti skoraj 2800 evrov.
Mediana oziroma srednja plača znaša 1400 evrov. To pomeni, da ima pol Slovencev višjo in pol nižjo plačo od tega zneska. Naredimo še primerjavo z našimi sosedi. Po podatkih OECD Avstrijci v povprečju prejmejo na mesec kar 46 odstotkov več kot mi, Italijani pa šest odstotkov. Občutno nižje so plače pri ostalih dveh sosedih: madžarska povprečna plača je za 35 odstotkov nižja od slovenske, hrvaška za okoli 40 odstotkov.
Ne glede na naravne lepote države, na kakovost življenja v Sloveniji in na to, da so drugje še precej nižje plače, zaposleni v Sloveniji prej ali slej trči ob psihološki zid, ki ga demotivira: ima nizko plačo, obetov za občutno izboljšanje ni na vidiku in boljše delo ni nagrajeno. Plača pa večini določa standard, ki si ga lahko privošči.
Pri razpravi o višjih plačah se seveda ne moremo izogniti plačnim ekscesom. Povsem drugače kot v ZDA so plačni ekscesi v Evropi družbeno nezaželeni. Ogorčene razprave o upravičenosti milijonskih menedžerskih plač vsaj zadnje desetletje potekajo v Nemčiji, Švici in Veliki Britaniji. Eden najbolj znanih primerov je švicarski referendum marca 2013, ko so volivci omejili nagrade menedžerjem in upravljavcem finančnih skladov ter večjo moč pri odločanju o finančnih nagradah podelili delničarjem. Zaradi tega referenduma je Daniel Vasella, Švicar, ki je leta 2002 kupil slovensko farmacevtsko podjetje Lek, ostal brez vrtoglave nagrade 72 milijonov švicarskih frankov oziroma nekaj več kot 60 milijonov evrov.
Pri nas smo največ razprav o plačnih ekscesih spremljali v državni NLB. Ko je bila na oblasti LDS, se je v nekem trenutku zlasti takratni finančni minister Tone Rop zavedel, da bi lahko (pre)visoke plače sprožile jezo volivcev. Zato je plače bankirjev na visokih položajih znižal, a jim obenem pustil povsem proste roke, da so znižanje plač več kot nadomestili s sejninami v nadzornih svetih hčerinskih bank v Frankfurtu, Zürichu, na Dunaju … Nato je izbruhnilo ogorčenje ob milijonski nagradi Marjana Kramarja. Ljudje so se zgražali in vlada Boruta Pahorja, ki se ji o gospodarstvu ni niti sanjalo, je Kramarju vzela 90 odstotkov nagrade. K Pahorjevim ekonomskim zablodam v času krize je treba dodati še zamudne obresti, ki smo jih morali plačati Kramarju, saj je seveda vso nagrado dobil izplačano, četudi z zamudo.
A zadnje dogajanje glede plačnega predloga zdajšnjega predsednika uprave NLB Blaža Brodnjaka, naj mu zasebni lastniki, ki imajo večino banke, ponudijo ostalim bančnikom primerljivo plačo, je tipična slovenska hipokrizija, nevoščljivost in razvojni model, da bi bili vsi enako revni. Poleg zgražanja, kaj si drzne zahtevati ta slovenski bankir – pri čemer se ob višjih plačah tujih bančnikov v Sloveniji ne zgražamo –, smo lahko celo brali, da naj odide drugam, če tu ni zadovoljen s plačo. Slovenski modus operandi: Dajmo ga izžeti in nato naj odide.
Od kod Slovencem tak strah pred razlikami v plačah? Medtem ko je v kapitalizmu luksuz vezan na posameznika, je bil v Jugoslaviji vezan na službo. Z izgubo položaja je odpadla tudi pravica do šoferja, tajnice, vikenda … Posledično razlike v plačah res niso bile tako velike, so pa bile ogromne v ugodnostih. Na primer možnost zaposlenih na letalu, da so lahko tihotapili kavo. Tistim, ki so, denimo, delali v proizvodnji, je šef pogledal stran, ko so vzeli tisto, kar so pač potrebovali. Zato je tudi čistilka lahko vzela domov toaletni papir in čistila za svoje domače potrebe. Vse to pač ni bilo zajeto v plači in glede na položaj si je vsakdo prisvojil svoj kos premoženja.
Če si želimo boljše življenje in če ne želimo postati manj razviti evropski jug, je naš skupni cilj dvig plač. Ta cilj lahko opredelimo kot nacionalni interes Slovenije, tako kot sta bila v mlajših letih države cilj vključitev v Nato in EU. Za to pa je potrebna predvsem sprememba naše mentalitete. Najprej razumevanje, da plača ni pravica, ni nekaj samoumevnega, temveč je odraz našega dela in ustvarjalnosti in se je zanjo treba potruditi. Nato pa spoznanje, da je treba ljudi, ki več in bolje delajo, tudi več in bolje plačati. Kot družba moramo spoznati, da uravnilovka dolgoročno ubija in odganja dobre ljudi.
Nedvomno je kulturo naroda najtežje in najpočasneje spremeniti. A če se bomo oklepali kulture, ki bo poveličevala čim bolj enake plače med nami ne glede na posameznikove dosežke, ne glede na to, koliko kdo ustvari, in če ne bomo znali nagraditi ljudi, ki ustvarjajo, potem bomo svoj razvoj usmerjali v državo enako revnih. Pametni, delovni in pogumni bodo namreč že zdavnaj zapustili državo.
Igra številk
Vse številke v tej kolumni so izključno o bruto plačah, ne o tem, koliko posameznik dobi na svoj račun in koliko plača državi za njene storitve. Povprečna mesečna bruto plača je v Sloveniji lani znašala 1681 evrov. Približno dve tretjini zaposlenih prejema plačo, ki je nižja od povprečne. 264.000 zaposlenih prejema plačo, ki je višja od povprečne. A niti dva odstotka od skupaj okoli 800.000 zaposlenih nima plače, ki bi presegala pet tisočakov na mesec. Tolikšno bruto plačo namreč potrebujete, da z njo kupite kvadratni meter rabljenega stanovanja v Ljubljani. Po podatkih Gursa je bilo lani namreč zanj treba odšteti skoraj 2800 evrov.
Mediana oziroma srednja plača znaša 1400 evrov. To pomeni, da ima pol Slovencev višjo in pol nižjo plačo od tega zneska. Naredimo še primerjavo z našimi sosedi. Po podatkih OECD Avstrijci v povprečju prejmejo na mesec kar 46 odstotkov več kot mi, Italijani pa šest odstotkov. Občutno nižje so plače pri ostalih dveh sosedih: madžarska povprečna plača je za 35 odstotkov nižja od slovenske, hrvaška za okoli 40 odstotkov.
Ne glede na naravne lepote države, na kakovost življenja v Sloveniji in na to, da so drugje še precej nižje plače, zaposleni v Sloveniji prej ali slej trči ob psihološki zid, ki ga demotivira: ima nizko plačo, obetov za občutno izboljšanje ni na vidiku in boljše delo ni nagrajeno. Plača pa večini določa standard, ki si ga lahko privošči.
Švicarski in slovenski model
Pri razpravi o višjih plačah se seveda ne moremo izogniti plačnim ekscesom. Povsem drugače kot v ZDA so plačni ekscesi v Evropi družbeno nezaželeni. Ogorčene razprave o upravičenosti milijonskih menedžerskih plač vsaj zadnje desetletje potekajo v Nemčiji, Švici in Veliki Britaniji. Eden najbolj znanih primerov je švicarski referendum marca 2013, ko so volivci omejili nagrade menedžerjem in upravljavcem finančnih skladov ter večjo moč pri odločanju o finančnih nagradah podelili delničarjem. Zaradi tega referenduma je Daniel Vasella, Švicar, ki je leta 2002 kupil slovensko farmacevtsko podjetje Lek, ostal brez vrtoglave nagrade 72 milijonov švicarskih frankov oziroma nekaj več kot 60 milijonov evrov.
FOTO: Shutterstock
Pri nas smo največ razprav o plačnih ekscesih spremljali v državni NLB. Ko je bila na oblasti LDS, se je v nekem trenutku zlasti takratni finančni minister Tone Rop zavedel, da bi lahko (pre)visoke plače sprožile jezo volivcev. Zato je plače bankirjev na visokih položajih znižal, a jim obenem pustil povsem proste roke, da so znižanje plač več kot nadomestili s sejninami v nadzornih svetih hčerinskih bank v Frankfurtu, Zürichu, na Dunaju … Nato je izbruhnilo ogorčenje ob milijonski nagradi Marjana Kramarja. Ljudje so se zgražali in vlada Boruta Pahorja, ki se ji o gospodarstvu ni niti sanjalo, je Kramarju vzela 90 odstotkov nagrade. K Pahorjevim ekonomskim zablodam v času krize je treba dodati še zamudne obresti, ki smo jih morali plačati Kramarju, saj je seveda vso nagrado dobil izplačano, četudi z zamudo.
A zadnje dogajanje glede plačnega predloga zdajšnjega predsednika uprave NLB Blaža Brodnjaka, naj mu zasebni lastniki, ki imajo večino banke, ponudijo ostalim bančnikom primerljivo plačo, je tipična slovenska hipokrizija, nevoščljivost in razvojni model, da bi bili vsi enako revni. Poleg zgražanja, kaj si drzne zahtevati ta slovenski bankir – pri čemer se ob višjih plačah tujih bančnikov v Sloveniji ne zgražamo –, smo lahko celo brali, da naj odide drugam, če tu ni zadovoljen s plačo. Slovenski modus operandi: Dajmo ga izžeti in nato naj odide.
Z glavo še vedno v socializmu
Od kod Slovencem tak strah pred razlikami v plačah? Medtem ko je v kapitalizmu luksuz vezan na posameznika, je bil v Jugoslaviji vezan na službo. Z izgubo položaja je odpadla tudi pravica do šoferja, tajnice, vikenda … Posledično razlike v plačah res niso bile tako velike, so pa bile ogromne v ugodnostih. Na primer možnost zaposlenih na letalu, da so lahko tihotapili kavo. Tistim, ki so, denimo, delali v proizvodnji, je šef pogledal stran, ko so vzeli tisto, kar so pač potrebovali. Zato je tudi čistilka lahko vzela domov toaletni papir in čistila za svoje domače potrebe. Vse to pač ni bilo zajeto v plači in glede na položaj si je vsakdo prisvojil svoj kos premoženja.
Nacionalni interes so višje plače
Če si želimo boljše življenje in če ne želimo postati manj razviti evropski jug, je naš skupni cilj dvig plač. Ta cilj lahko opredelimo kot nacionalni interes Slovenije, tako kot sta bila v mlajših letih države cilj vključitev v Nato in EU. Za to pa je potrebna predvsem sprememba naše mentalitete. Najprej razumevanje, da plača ni pravica, ni nekaj samoumevnega, temveč je odraz našega dela in ustvarjalnosti in se je zanjo treba potruditi. Nato pa spoznanje, da je treba ljudi, ki več in bolje delajo, tudi več in bolje plačati. Kot družba moramo spoznati, da uravnilovka dolgoročno ubija in odganja dobre ljudi.
Nedvomno je kulturo naroda najtežje in najpočasneje spremeniti. A če se bomo oklepali kulture, ki bo poveličevala čim bolj enake plače med nami ne glede na posameznikove dosežke, ne glede na to, koliko kdo ustvari, in če ne bomo znali nagraditi ljudi, ki ustvarjajo, potem bomo svoj razvoj usmerjali v državo enako revnih. Pametni, delovni in pogumni bodo namreč že zdavnaj zapustili državo.
