Recital

»Bliža se železna cesta, nje se, ljub'ca, veselim!!!« je veder fantovski glas zdramil napol speče funkcionarje v prvi vrsti in segel do roba tovarniške hale, v katero je bila zbobnana množica delavcev, odetih v manj ali bolj zašmirane modre halje. Bila sva šestošolca, Tugo in jaz, Tugo čokat in glavo manjši od mene, jaz ploska in razpotegnjena, oba odeta v gorenjsko narodno nošo od nog do glave, predpisno pokrita, on s klobukom, jaz z razkošno obrobljeno zavijačko. Mentorica Sonja si je najin nastop sprva zamislila kot pevsko točko, čemur se je na najino srečo in na srečo občinstva odpovedala. Vedrino, pikrost in duhovitost Prešernove upesnitve objestnega pričkanja mladega para sva, čeprav še otroka, doumela. Od kitice do kitice sva vživeto spreminjala glas in gib, se globoko hvalila in visoko žalila, se široko ustopala in krilila z rokami. Uživala sva ob bodicah, v katerih sva slutila paleto družbenih nekorektnosti, ki se jih sicer ne spodobi izrekati, a kaj, ko to tako prija. Podpis velikega pesnika je univerzalna prepustnica.