Reševanje besed

Krnička in slamačka pa tudi znübel, oprešak in »nebroj« drugih besed se bodo izognili večni pozabi.

Objavljeno
26. februar 2013 12.53
imo*kosec
Franc Milošič, Ptuj
Franc Milošič, Ptuj

Ko sredi vasi postavijo trgovino s kruhom, so že obsodili domače krušne peči na počasno umiranje. Kaj šele grebljico ali lopar, pa tudi posušeno kokošjo perutnico za ometanje pepela in oglja s spodnje strani zapečenega kruha! In začne se slabo pisati lesenim nečkam, ki visijo na klinu v črni kuhinji, majhni leseni krnički za ostanek testa, ki bo kvasovke prihranila za naslednjo peko.

Slamnate posode slamačke, ki so bile po velikosti umerjene na testo za vzhajanje srednje velikega družinskega hlebca, se morajo pripravljati na počasno slovo od domačega kruha in morda bodo svoj zadnji vek preživele le še kot posode za luščenje zadnjega fižola s podstrešja. Ko izginjajo peči in orodja, ko mati ob sobotah več ne mesi testa, ko namesto lesenih brent in njihovih ostrih naramnic iz olupkov lipovca vodo v hišo »prinašajo« cevi občinskega vodovoda, pa izginjajo tudi vse besede za orodja, predmete, običaje, delovne procese in vse drugo.

Če za lesenimi žehtari za nalivanje vode ne tarna nihče, če namesto plužnih koles, otke in lemeža zaropota kultivator, se sam pri sebi ne jezi nihče več. Vse so nas uspeli prepričati, da je to napredek, pa čeprav le zato, da bi vse svoje stare pripomočke, ki smo si jih znali večinoma izdelati in popraviti sami, vrgli v koprive, namesto njih pa kupili industrijsko izdelano orodje ali mehanizacijo. V resnici pa so nas oropali skoraj vsega znanja, ki ga je ded prenesel na vnuka, ki ga je mati razkrila hčeri. V glavah so nam začeli brisati besede, ki so odslikavale in ubesedovale dotedanje življenje.

Skrajni čas je za Haloze (in mnoge druge pokrajine) da se vsaj na papirju ohrani izjemna zakladnica izrazov, pojmov, poimenovanj in kdovekdaj in iz česa skovanih besed, ki jih mlade generacije sploh več ne razumejo, ker ne živijo v svetu, ki bi takšnemu slovarju še ohranjal materialno podlago. Zato je zamisel Društva za oživitev gradu Borl iz haloških Cirkulan, da začne zbirati stare izraze na svojem območju hvalevreden trud.

Marsikje drugje so posamezniki ali skupine zasenjakov že opravili nekaj takšnega zbirateljskega dela, zato je prav, da so prišle na vrsto tudi često zelo samosvoje in posebne Haloze. A to je najbrž šele začetek. Prebivalci današnje občine Cirkulane se imenujejo Belani in so edini v Halozah, ki ne nosijo imena po svojem upravnem središču. A njihov belanski besedni zaklad se marsikje precej razlikuje od besed njihovih sosedov. Na skrajnem vzhodu Zavrčanci govorijo popolnoma drugače od Leskovčanov, ki so zahodni sosedje Belanov.

Potem pa se v haloško ogrlico narečnih posebnosti nizajo še Podlehničani, Žetalčani, Stoperčani in Makolčani. V Cirkulanah so se zdaj lotili zapisovanja belanskega besedja in s tiskano izdajo, ki jo načrtujejo že čez dobro leto ali dve, bodo postavili prvi jezikovni steber. Zagotovo jim bodo slej ko prej sledili tudi drugi, saj dobri zgledi vlečejo. Le tako se bodo krnička in slamačka pa tudi znübel, oprešak in »nebroj« drugih besed rešili večne pozabe.