Romanski razgledi: Političnost ekologije

Komu že smo pri nas zaupali okolje, podnebno diplomacijo?
Objavljeno
02. junij 2017 12.56
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Če kaj, nas mora v 21. stoletju močno skrbeti okolje: kdo je mali človek v veliki širši skupnosti na prostranem planetu. In če bi svet opazovali pazljivo in gledali ozaveščeno naprej, ne pa praktično in preverjeno nazaj, bi se nemara zavedeli, da je potencial ekologije v politiki neizmeren. Zato ni nepomembno, kdo je glasnik zelene planetarne družbe prihodnosti in koliko je v njem humanistične karizme – kdo je okoljski minister ali ministrica.

Zelene stranke po Evropi so se bolj ali manj izgubile, v Franciji, denimo, se je šibka Evropa Ekologija Zeleni (Europe Écologie Les Verts) »uničila sama«, mi je lani spomladi v Parizu dejal markantni Daniel Cohn-Bendit, eden od nekdaj najprepoznavnejših obrazov zelene Evrope. Rekel je tudi, kako bi predsedniška kandidatura nadvse priljubljenega Nicolasa Hulota – nekdanjega televizijskega voditelja oddaje Ushuaïa Nature, znanega okoljevarstvenega aktivista in ustanovitelja Fundacije Nicolas-Hulot za naravo in človeka – »lahko pomenila, da bo v prihodnje več političnega prostora za ekologijo. Nicolas Hulot je zame človek, ki je po izvoru drugačen od sistema in bi lahko utelešal prerod. Javnomnenjske ankete kažejo, da bi na predsedniških volitvah lahko dobil 11 odstotkov podpore.«

Dvainšestdesetletni Hulot, ki je več kot dve desetletji »ekološka slaba vest vseh francoskih vlad«, se na nedavnih volitvah, seveda, ni potegoval za Elizej, kakor je izstopil iz politične tekme že kdaj prej, je pa zdaj vendarle sprejel ponudbo predsednika Emmanuela Macrona in 17. maja prevzel funkcijo ministra za ekološko in solidarnostno tranzicijo. Očitno je presodil, da sta čas in vladna ekipa Édouarda Philippa primerna za okoljsko-humanistično renesanso, saj je doslej že večkrat zavrnil tudi ponudbo, da bi se kot minister zavzemal za ekologijo: ne je rekel Jacquesu Chiracu, enako Nicolasu Sarkozyju in prav tako Françoisu Hollandu. Tokrat ni končno klonil morda zaradi mikavnosti položaja, sploh ker, kot je tvitnil, »postati minister ni njegov cilj«, ampak ker se zaveda, da politika odpira nove možnosti za delovanje, predvsem pa so razmere takšne, da je treba storiti vse, da bi poskrbeli za nov družbeni model, in to ne samo doma v Franciji, kjer se bo treba resno lotiti vprašanja čedalje starejših jedrskih central, recimo, ampak tudi širše na zemlji, kjer samosvoj ameriški predsednik Donald Trump uničuje pariški podnebni sporazum.

Nekateri se morda bojijo, da Nicolas Hulot ne bo dolgo zdržal na »drugi strani«, saj da se je iz aktivista nemogoče preobleči v ministra. Toda, ali se je sploh treba? Tudi sam pravi, kako bo vse, o čemer je učil civilno družbo, zdaj širil kot vladni član … Sploh pa Hulot do pred kratkim ni bil samo mali francoski človek aktivist. Že po nedavnem 8. petersberškem podnebnem dialogu v Berlinu, ki ga je na temo iskanja skupnih rešitev gostila nemška zvezna okoljska ministrica in na katerem so se srečali predstavniki 35 držav, se je, kot so bili spodbudni v Mondu, menda pokazalo, kako se zaveda, da je podnebna diplomacija eno izmed ključnih področij našega časa … Ve, da se je treba (skupaj z zunanjim ministrom in predsednikom države) pogovarjati s širokim svetom, formalno in neformalno, zna se pogovarjati o njem, zato, ker ga pozna: od blizu teren.

Komu že smo pri nas zaupali okolje, podnebno diplomacijo?