Romanski razgledi: Uporno pokorjeni

So Katalonci spet tam, kjer so morda že bili?
Objavljeno
15. december 2017 10.05
SPAIN-CATALONIA-POLITICS-REFERENDUM-AFP PICTURES OF THE YEAR 201
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Znana katalonska pisateljica Maria Barbal ima v svojem žalostnem romanu Kamen v melišču strašno misel: »Sprejeti je treba, da so ljudje, ki so jih vzgojili z avtoriteto in zato ne znajo spoštovati nikogar, ki jim ne ukazuje.« In koliko se znajo taki ljudje upirati?

V knjigi, ki ponižno pripoveduje o vsakodnevnem garanju na katalonskem hribovskem podeželju v preteklem stoletju, se boleče izrisuje španska državljanska vojna, po svoje pa tudi – čeprav vemo, da je literatura vsaj mestoma klišejska – pomanjkljiva in kar ubita samozavest ljudi, ki jih tlačijo premočni in prenasilni drugi. A mogoče je nekaj tudi v mentaliteti, da se vedno znova utrujeno sklonijo ljudje in da na silo upognjenemu narodu spet in spet »spodleti« dokončno prekucni upor: dovolj je!

Katalonci imajo razloge za zgodovinsko samozavest, kakor je po drugi strani razumeti tudi njihovo sklonjenost. »Vlado, tako imenovano generalitat, so ustanovili že davnega leta 1359,« mi je pred dnevi nemirno preteklost povzel pisatelj Matthew Tree, Londončan, ki živi že desetletja v Barceloni. »Ta prva faza je trajala do leta 1714, ko so Katalonijo usodno porazile vojaške enote kastiljskih in francoskih Burbonov. Dotlej si je pod Aragonsko krono zlagoma pridobivala vse več oblasti, imela je dvanajst članov parlamenta, ki so predstavljali Cerkev, plemstvo, mesta in vasi ... Mnogo pozneje, leta 1931, so Katalonci spet enostransko vzpostavili svojo vlado, leto pozneje pa, v Drugi španski republiki, tudi potrdili prvi statut o avtonomiji.« V srhljivem nemiru 20. stoletja, španskega in evropskega, so se potegnili zase, da bi se kot družba premaknili samostojno naprej, in bili spet kazensko povlečeni grobo nazaj. »Leta 1934, na primer, ko se je v Madridu ustoličila desničarska centralistična oblast, je katalonski predsednik Lluís Companys razglasil katalonsko republiko znotraj federalne Španije.« Predstavljati si je, kaj je sledilo: takojšnje aretacije Companysa in članov vlade, trideset let zapora (zanj), podreditev Barcelone neposredno Madridu. A potem ko je politično za krajši čas spet zapihalo drugače, bolj demokratično, je bila leta 1936 znova vzpostavljena generalitat, zatem pa je zmaga fašizma ponovno postavila vse na glavo. Predsednika Companysa, prebeglega v Francijo, so zagrabile Francove lovke, ga privlekle nazaj v Barcelono in postavile pred zid ... Španija in pokorjena Katalonija z njo sta se pogreznili v mučna desetletja mrzke diktature, ko je bila katalonska avtonomija odpravljena, katalonščina prepovedana in regionalna vlada obsojena na desetletja eksila v Franciji, najprej pod taktirko Josepa Irlaja in za njim pod Josepom Tarradellasom. Po Francovi smrti sredi 70. let je v Španiji končno posijalo sonce, naprej tranzitno, potem demokratično, Kataloniji je prineslo drugi statut o avtonomiji, leta 2006 še tretjega – a ga kmalu zatem zatemnilo; ker je bila svetloba samo umetna, demokracija nemogoče demokratična.

Tudi zdaj vidimo, koliko so tlačeni Katalonci in koliko so tik pred skorajšnjimi volitvami 21. decembra razklani. Morda so spet tam, kjer so že bili. Z lastno dvojno preteklostjo tik za petami, morda le opazneje kot kdaj prej, zdaj independentisti vpijejo še morebitnim zaveznikom na pomoč. Je mogoče v razkolu upora in ponižnosti neprijetni zgodovini presekati pot ...?