S totega konca: Hilal Arabski

Prebivalci podalpskega raja smo pregovorno skeptični do vsega, kar leze in gre, in totokončevski živelj pri tem ne zaostaja niti za ped. Zato ne čudi, da se je s prihodom arabskega poslovneža Hilala na toti konec število nejevernih Tomažev dramatično povečalo. Štajersko prestolnico so pač v še ne tako davni preteklosti prevečkrat nategnili in skepsa na kvadrat je zgolj logična posledica.

Spomnimo se le znamenitega ameriškega poslovneža indijskih korenin Johna Eapna, ki se je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja v mestu ob Dravi naslikal kot rešitelj potopljenega industrijskega giganta Tama. Celo nekakšen ček za pet (5!) milijonov dolarjev je kot predujem kupnine za celotno premoženje propadlega paradnega konja slovenske industrije potisnil v roke stečajnemu upravitelju, čeprav bi moral kot resen kupec aro plačati v tolarjih in jo nakazati na Tamov račun. Seveda je vse skupaj padlo v vodo in ček na koncu ni bil vreden niti počenega groša.

A pustimo zdaj Eapna in njegov ček. Zaradi slabih izkušenj nima smisla vseh poslovnežev metati v isti koš. Investitorja Hilala bomo sprejeli z odprtimi rokami, še zlasti, ker do Maribora goji posebno ljubezen; tukaj celo preživlja počitnice.

Človeka, ki kupi gradbeno jamo, kjer sta nepogrešljivi Franc in režiser Tomaž prek svojih zmožnosti načrtovala megalomansko kulturno središče, in namerava v njej zgraditi ameriško univerzo, res ne gre odgnati. Nasprotno, v kolikor so njegovi nameni resni in za zdaj kaže, da temu je tako, mu je treba nuditi vso podporo. Kajti čez nekaj let bo toti konec po njegovi zaslugi prava mala študentska metropola, pred katero se bo lahko napačna stran trojanskega klanca samo skrila. V mestu se bo kar trlo tujih študentov, da o premožnih tujih profesorjih sploh ne govorimo.

Zasluga, da bo toti konec kmalu dobil še zasebno univerzo z 2500 tujimi študenti, domačini službo, gradbena podjetja pa posel, gre, seveda, našemu Andreju, ki je nekje našel kuvajtskega bogataša s kanadskim potnim listom in mu prodal mariborsko gradbeno sramoto. To, da je zemljišča prodal pod ceno, niti ni tako strašno. Kaj pa naj bi občina oziroma podjetje Zim, ki je v njeni večinski lasti, počela z gradbeno jamo? Bolje, da se je znebi in nekdo v njej postavi nekaj, kar bo mestu prineslo dobiček in korist, kot pa da levi in desni, črni in rdeči, pikčasti in pisani napenjajo politične mišice ter čez mizo pametujejo, kako bi bilo treba nekaj storiti.

Naš Andrej, ki se je kmalu po prevzemu županskega žezla iz doktorja sociologije bliskovito prelevil v politika, njegovo delo pa je v javnosti deležno več kritik kot pohval, je to »nekaj« storil, čeprav je s prodajo zemljišča tvegal veliko. Najmanj, kar se mu lahko zgodi, je, da mu bodo volivci, če iz vsega skupaj ne bo nič, družno zavpili: »Gotof si!«