S totega konca: Naj bo luč!

Rešeni smo! Naš Andrej nas ne bo pustil na cedilu. Črni petek je pozabljen, povozila ga je svetla sreda, znanilka boljših časov. Zgolj dejstva, da je Andrej sedmo silo počastil s kavo in s čokoladno kremo napolnjenimi rogljički ter da mestnim svetnikom med sejami spet privošči sendviče, ker prazna vreča pač ne stoji pokonci, so več kot zgovorna. Spet smo v igri! Totemu koncu pa res nihče nič ne more! Tudi ko nimamo denarja, smo bogati.

Vse to, kajpak, po zaslugi našega Andreja. Ko že mislimo, da se je prestrašen pred totokončevskim življem skril v kakšno mišjo luknjo, nas vedno znova preseneti s kakšno imenitno domislico. In toti konec dobesedno zadrhti od vznemirjenja.

Zadnja v seriji za narodov blagor nepogrešljivih idej je resnično nenadkriljiva. Na samo, da so Andrej in njegovi v mestnih financah čudežno našli celih pet milijonov evrov, še posebno razveseljujoč je način, s katerim bodo med drugim polnili občinsko blagajno. Z macolo bodo udarili po nikomer drugem kot po varuhih reda in miru.

Dovolj je brezplačnega parkiranja po beli coni, so sklenili vrli občinarji. Konec je privilegijev, od zdaj naprej bodo morali parkirnino plačevati tudi možje v modrem. Lepo bodo odšteli po dvesto evrov mesečno za parkirno mesto, kar bo letno proračun obogatilo za nepredstavljivih sto osem tisočakov. Če jim kaj ni prav, pa naj se znajdejo, kakor vedo in znajo. Če se bodo preveč pritoževali, bodo morali za kazen najeti parkirni prostor v kakšni garaži za petdeset do sedemdeset evrov na mesec.

Če župan Andrej pričakuje, da bodo policisti mirno požrli domislico občinskih finančnikov, se seveda moti. Tudi on bo namreč slej ko prej spoznal, da so šale, ki krožijo o policistih, zgolj imaginarna kategorija in da znajo na policiji še kako dobro računati. Bliskovito so ugotovili, da je to račun brez krčmarja, in Andrej se bo moral za na papirju že zagotovljen zaslužek obrisati pod nosom.

A brez skrbi. Takšni spodrsljaji so le otroške bolezni na poti do končne zmage. Ker glave mestne vrhuške nikoli ne počivajo, lahko bržkone kmalu pričakujemo kakšno rezervno domislico. Morda bi lahko za začetek policistom na vrat na nos odrekli gostoljubje ter v isti sapi na teren poslali vso razpoložljivo mašinerijo mestnega redarstva, naj policiji na vseh petinštiridesetih parkirnih mestih za brisalce zatakne položnice.

Težava je le, ker bi se nezadovoljni redarji temu bržčas po tihem uprli. Dolgotrajna Andrejeva ignoranca jih je namreč tako razkurila, da je marsikateri možakar v modro-rdeči uniformi voznike nepravilno parkiranih vozil raje prijazno opozarjal, kot pa da bi jim na šipo nabil kazen. Zato se, dragi policisti, nimate kaj bati. Dokler Andrej ne izplakne nesnage iz svojega hleva, vas bodo redarji le prijazno opozorili, da bi bilo dobro v parkomat vreči kakšen novčič. Ni pa nujno.