Sami

Izgubljeni ladijski kontejner, ki plava sredi modrega Indijskega oceana, poškoduje jadrnico samotnega jadralca. Vsi njegovi stiki s svetom so pretrgani, ostane sam na potapljajoči se ladjici, obkrožen z divjim morjem. Obupan je, utrujen. Začne se boj za preživetje.

Astronavtka na svoji prvi hoji po vesolju, pod njo veličastna modrina Zemlje, nad njo črna neskončnost. Zgodi se nesreča. Zveza s Houstonom je prekinjena, ostane sama v vesolju, obkrožena z razbitinami satelitov. V svetu, v katerem vse zakonitosti nasprotujejo bivanju življenja. V najbolj osamljenem prostoru, kot je to sploh možno. Bo preživela?

To sta zgodbi dveh podobnih si filmov, ki ju je zdaj moč videti v kinematografih. Prvi je film Vse je izgubljeno režiserja J. C. Chandorja z Robertom Redfordom v glavni vlogi. Drugi je Gravitacija, ki ga je posnel Alfonso Cuarón in v katerem nastopa Sandra Bullock.

Ponavljajoče se teme v filmih, gledaliških predstavah, romanih nam precedijo bistvo stvarnosti, v kateri živimo. So zeitgeist. Na eni strani lahko v kinocentrih gledamo fantazijske spektakle, polne posebnih učinkov in računalniških grafik, brez inteligentne zgodbe in dialogov, ki prikazujejo gledalčevo ljubezen do pobega od resničnosti.

Na drugi strani imamo omenjena filma, ki zelo realistično prikazujeta človekov boj za preživetje. Skoraj brez besed.

To sta monodrami. En glavni igralec in njuna zgodba. In vendar sta oba do zadnjega vlakna akcijska filma, ki gledalcu komaj dasta dihati. Glavna junaka se morata hitro znajti in reševati težavo za težavo, da bi preživela. Gre za eksistencialna filma, ki ju vodi osnovni preživetveni nagon. To nista filma o superherojih. Sta filma o navadnih ljudeh, ki se znajdejo v nenavadnih in nevarnih položajih. Sami v boju z materjo naravo.

Film Gravitacija je pripoved o tem, da četudi preživimo vse nesreče in tegobe v vesolju, se nimamo vrniti kam drugam kakor na svojo Zemljo. Edini domači prostor v neskončnosti. Ki je vendar v svojem bistvu divji, sovražen in neusmiljen, kot kaže razburkano viharno morje, ki premetava jadrnico glavnega junaka v filmu Vse je izgubljeno. Zaradi podnebnih sprememb narava postaja še bolj divja, orkani so čedalje bolj uničujoči, cunamiji smrtonosni, poplave s seboj odnašajo cela mesta.

To sta tudi okoljevarstvena filma.

Glavne nesreče, ki sprožijo katastrofe v obeh filmih, namreč niso delo narave, ampak ljudi. V Gravitaciji je za vse kriv odslužen ruski satelit, ki je sprožil nevarno verižno reakcijo in ustvaril smrtonosne razbitine, ki z vso hitrostjo krožijo okoli Zemlje in uničujejo vse pred sabo. Zemeljsko orbito smo spremenili v velikansko smetišče že odsluženih ali še delujočih satelitov in vesoljskih plovil.

Redfordovo jadrnico pa uniči velik kontejner, poln športnih copat, ki so bile iz Kitajske namenjene v ZDA. Tudi morje smo spremenili v velikansko smetišče.

V sicer zelo slabi knjigi Londonska polja angleški pisatelj Martin Amis tako lepo piše o našem odnosu do planeta, ko pravi, da je človeška civilizacija v vseh teh stoletjih utrudila Zemljo, da jo je postarala. Zemlji smo posivili lase, pravi. Zdelo se je, da bo vedno mlada, ampak zdaj se tako hitro stara, kot kakšen odvisnik. »Nekoč smo živeli in umirali brez kakršnega koli občutka, da se planet stara, da se Mati Zemlja stara, da živi in umre. Nekoč smo živeli zunaj zgodovine. Zdaj pa imamo skupne meje. Zdaj ne samo da smo v zgodovini, zdaj vodimo zgodovino, medtem ko nam veter zavija okoli ušes. Težko je ljubiti, ko se pripravljaš na udar. Morda pa niti ljubezen tega ne more več prenašati in z vseh planetov zbeži, ko pridejo do tega stanja, ko pridejo do konca svojega dvajsetega stoletja.«

Pomenljivo je, da tovorne ladje, ki so pravzaprav povzročile nesrečo Redfordove jadrnice, pozneje velikanske plujejo mimo njega in ne opazijo njegovih klicev na pomoč in ne vidijo njegovih reševalnih raket. Tako kot velike korporacije, ki vodijo ta svet, že dolgo ne vidijo več posameznika, ki mu kuhajo nesreče.

Nam ta dva filma v resnici pripovedujeta, da živimo v času, ko človek ne more več računati na družbo, državo, tehnologijo, korporacije? Da v resnici lahko računa le še na sebe?

Vsekakor. Govori pa nam tudi, da smo vsi v istem čolnu. Vsi na isti postarani Zemlji.