(SATIRA) Kam so vse dvoživke šle?

Analitiki so v dneh po referendumskem debaklu ugotavljali, da so pomembno vlogo pri končni pogubi pogubnega zakona prispevali tudi zdravniki. Ne bomo se spuščali v razpravo o verjetnosti takšne ocene. Opozorili bi radi samo na dve obstranski opazki. Prvič: za nasprotovanje zakonu niso bile krive dvoživke, ampak normalni ljudje z zdravniškim poklicem. Druga opazka pa ne more niti mimo morebitnega medicinskega vpliva na prihajajoče državnozborske volitve. Če so imeli zdravniki tako usoden vpliv na referendum, potem nikoli ne vemo, kako bi lahko isti vplivneži učinkovali še na zdravje parlamentarnih volitev, saj gre tudi pri odločanju v parlamentu vse pogosteje za življenje ali smrt.

Zdravniki zdaj torej niso več dvoživke, ampak na srečo pacientov običajni, študirani ljudje. In ne samo! Ministrica Valentina Prevolnik Rupnik je že pred časom našla vzvod (v obliki dodatnih brutalnih 1000 evrov) za novačenje večjega števila družinskih zdravnikov. Pred nekaj dnevi je ista gospa ministrica ugotovila, da vzvod prinaša lepe rezultate, zato bodo enako brutalnih 1000 evrov uporabili tudi pri zdravnikih urgentne medicine. Zelo čudno je zato, da so ob teh »povsem novih« vladnih ukrepih pozabili na čeljustno-obrazne kirurge in da se bodo državni sekretarji z njimi sestali šele ta teden. Kot da so ministranti začeli skozi stransko vladno okno (tisto od shrambe) z gasilskimi dekreti vnašati delne rešitve, ki jih je zahtevala že precej nerodna zdravniška stavka. Toda maksilofacialni niso poslednji v zdravniški vrsti. Še bo treba gasiti.

Čeprav smo že pred leti našteli, da vzvodi za začetek reševanja kadrovskih zagat v zdravstvu zagotovo niso samo zlate palice. Zdravnike bi morali že zdavnaj razbremeniti administracije in birokracije, verjetno bi lahko precej kompetenc prenesli na medicinske sestre in brate, morda bi poizkušali celo s kadrovskimi stanovanji in boljšimi delovnimi razmerami, predvsem pa bi morali v ministrstvu za zdravje strogo skrbeti za zaposlovanje normalnih ljudi in ne žab. Zaradi teh in podobnih drobnarij, torej pozabljene skrbi za javno zdravje, se v agenturi sprašujemo, koliko bodo posamični gasilski primeri reševanja zdravstva pomagali preprečiti napovedan volilni zdrs.

(SATIRA) Kdo nam minira tire?

Še precej bolj nevarni volivci kot zdravniki so upokojenci. V medijih nam znova in znova sporočajo, kako lepe in višje pokojnine bodo deležni upokojenci. Kot da bo ta poudarka vreden politični dosežek rešil slovenski svet. In kot da upokojenci ne znajo šteti do deset. Plače so v tem letu višje za skoraj sedem odstotkov, pokojnine pa bodo zvišali za 4,6 odstotka. Očitno rastejo počasneje kot plače, opevani božičnici navkljub. Navadnih smrtnikov (ne le upokojencev) ni treba posebej prepričevati niti, kako visoka je zares inflacija, saj jim statistično izračunana (dvoodstotna) inflacijska čarovnija nikakor ne polni denarnic. Odstotek za pokojninsko zavarovanje je vedno isti. Če so plače višje, bi moral biti tudi delež denarja za pokojnine sorazmerno višji. Bodo pravljice o rasti penzij rešile volitve?

Da so volitve čudna reč, opažajo tudi v treh obalnih občinah, kjer je raziskava pokazala, da se Popovič lahko skozi velika vrata vrne na županski stol. Če ne v Kopru, pa v Izoli. Kar se je morda še pred štirimi leti zdelo nepredstavljivo, je Kramp dosegel tudi v slovenski »Kaliforniji«. Niti ni važno, kako delaš, in še manj, s kako demokratičnimi prijemi. Ljudje bolj ljubijo prepričevalce in pripovedovalce pravljic. O demokraciji pa vi pripovedujte starim mamam. Zadnje upanje, ki ostaja poražencem javnomnenjskih raziskav, je, da se tudi ankete lahko motijo. Oziroma da hodijo na volitve povsem drugi ljudje od tistih, ki odgovarjajo na ankete.

Čeprav je Kramp menda končal vojno v Gazi, ne mine dan, da Izraelci ne bi v tem krasnem miru kakšne skupinice svojih nasprotnikov poslali na drugi svet. Streljajo Palestince v Gazi in na Zahodnem bregu, napadajo Libanon, Sirijo, Iran in celo prijatelje v Katarju. Da o OZN ne govorimo. Vsako leto s telefonsko čarovnijo zasedejo tudi ozemlje evrovizijskega festivala. Slovenija se takšne popevkarske vojne ne gre. Dvojno prepevajočo moralo naj imajo Nemci, Avstrijci in drugi, če jim ta tako leži. Naj bo Slovenija še tako nepomemben kmet na tej šahovnici, so še stvari v življenju, zaradi katerih se izplača ostati na svetli strani meseca in ne prodati duše prvemu hudiču, ki pride mimo.