(SATIRA) Še dobro, da imamo Krampa

Minuli teden je Viktor Orbanovski odpotoval h kralju Krampu po izredno dovoljenje. Potožil mu je, da Madžarska (še) nima morja (in pri tem zamolčal, da gradi pristanišče v Žavljah, kjer so imeli včasih velike rezervoarje za naftne derivate), zaradi česar ji ne preostane drugega, kot da kupuje (poceni) nafto od Vladimirja Vladimiroviča. Kramp je ocenil, da je Viktor na pravi Lunini strani, zato mu je takoj odobril posebno dovoljenje za nakup ruske nafte.

(SATIRA) Slovenec porabi 6 litrov na 100 kilometrov

Če Ursula morda misli, da je Madžarska še članica EU, ji povejmo, da je članica le še toliko, kolikor pobere milijard iz EU proračuna. Sicer je že pred časom postala 52. zvezna država ZDA, kajti 51. zvezno državnost si je pred njo priboril Ne Tam Jahu. Tako lahko ameriški kralj brez zadržkov odloča tudi o Madžarski oskrbi z nafto.

V zahvalo za ugodno nafto je Viktor Orbanovski svetu razložil, kako je v resnici z vojno v Ukrajini. Kralj Kramp ima za uboge Evropejce sijajno zamisel o končanju vojne v Ukrajini. Toda problem je v Bruslju, pravi Viktor: »Edini mirovniški kralj na svetu je Kramp, majhen mirovniški kraljiček pa Viktor. Vsi ostali v EU so prepričani, da lahko Ukrajina zmaga v vojni. To je glavni nesporazum o tej izgubljeni vojni,« je Orbanovski pojasnil resnico. Viktorjev model vladanja niti ni tako neumen: denar pobiraš iz Bruslja, nafto kupuješ v Rusiji, mišice pa krepiš v trikotniku med Belo hišo, ameriško centralno banko in Pentagonom. Čarobna formula, ki pelje v nebesa.

Slovenija je svoje strateške naftne dileme rešila že davno s prihodom Bavčarja v Istrabenz, zato se raje ukvarja s pretepi, s težko dilemo, kako porabiti 150 evrov božičnice, in z levičarsko nakano evtanazije vseh desničarjev. Nikogar ta jesenski hip niti približno ne zanima, kdaj bo država spremenila resolucijo o pomorski naravnanosti. Iz slabo obveščenih krogov so pojasnili, da ukinitev trgovskega ladjarja, zmanjšanje ulova rib in nedavni odpis edine potniške ladje Laho še zdaleč niso razlogi za spreminjanje pomorske resolucije. Iz državnega urada za tolažbe pa so odgovorili, da bodo resolucijo popravili šele tedaj, ko v Sloveniji ne bodo več znali skuhati špagetov z vongolami, ocvrtih kalamarov in ne bo več mogoče naročiti sardel na žaru. Vse dotlej ostaja Slovenija trdno pomorsko naravnana in zasidrana. Zavrnili so tudi pobudo, da bi ladjo Laho v skladu z načelom dvojne rabe prevzel 431. odred vojne mornarice. Če je lahko tovorila mine in torpeda v dveh vojnah, bi s svojimi izkušnjami lahko rešila Slovenijo pred strašnimi ruskimi podmornicami, ki ji grozijo z morske strani. 

Se je pa močno razveselil piranski župan Andrej Korenika, ko je izvedel, da mu je en svetnik (s pomočniki) za predvolilno leto podaril še eno ustavno pobudo, tokrat o zakonitosti načrtovane gradnje stanovanjskih blokov v Luciji. Župan je takoj poudaril, kako se žrtvuje za javno dobro, zato se že vnaprej neizmerno veseli uspešnega sodelovanja z ustavnimi sodniki. S podporo ustavnih sodnikov bo namreč končno dokazal svoje visoko spoštovanje zakonitosti prostorskega urejanja v menda bivši kavbojski občini. Ustavno darilce je sicer malce pokvarilo sanjsko priložnost še enega rezanja traku ob lepem temeljnem kamnu. Toda veselje bo toliko večje po končni zmagi, saj ustavni sodniki, roko na srce, doslej niso bili ravno navdušeni nad piranskimi prostorskimi čarovnijami.

Se je pa močno razveselil piranski župan Andrej Korenika. FOTO: Boris Šuligoj

Honorarni tajni kontrašpijoni so tokrat na svetlo prinesli, da je občinski svet že pred 27 leti zakonito nesporno popravil prostorski plan iz leta 1975. Namesto stlačenih blokov prostorski plan na omenjenem zemljišču v Kampolinu od leta 1998 dalje predvideva gradnjo vrstnih ali  individualnih hiš, torej nižjih stavb, bolj razpršenih in za prenaseljeno Lucijo primernejših gradenj. Že tedaj so namreč ugotovili, da so s kopičenjem blokov v Luciji socialistično pretiravali, kar je povzročalo urbanistične skrbi. Zdaj je hotel Korenika z enim samim občinskim sklepom in z enim samim odvetniškim izumom Lucijo vrniti pol stoletja nazaj v urbanistično preteklost. Če po kakšnem izrednem naključju sodniki niti tokrat ne bodo ubogali priložnostnih urbanistov in inovativno nabritega slovenskega odvetnika, bo župan, ki pravi, da dela samo za krajane in sploh nič za nepremičninske špekulante, v tej začarani občini še z večjim veseljem naprej iskal kakšno zakonito parcelo tudi za običajno rajo. Veselje Pirančanov je praznično neskončno.