Skoraj večna

Čeprav naša magnolija ni poznala dinozavrov, se mi je zdelo, da ji prazgodovinski izvor njenega širnega rodu vdihuje nesmrtnost.
Objavljeno
12. april 2019 06.00
Posodobljeno
12. april 2019 06.00
Našli so fosilne ostanke magnolij, ki so stari dvajset milijonov let. Zemljo so naselile pred sto milijoni. V kredi. FOTO: Shutterstock
April prinese v deželo barve. Dež sproti spira prah, da so še bolj žive. Na gredicah, obrobah in po obronkih se gnetejo kričeče rumene narcise, nad njimi so z zlatimi cvetovi obsute veje forzicij, v trnastih združbah deviško belo cveti črni trn, med golimi vejami se bleščijo češnjevi in slivovi cvetovi. Redki grmi japonske kutine odpirajo rdeče cvetove. Megle se podijo pod težkimi oblaki in slikajo akvarele nenehno spreminjajoče se pomladi.

V trenutku se oblaki razmaknejo in sonce kot mlad psiček toplo oblizuje rosne cvetove. Na čistini se pokaže veličasten prizor. Visoka magnolija, častitljive starosti osmih križev ali več, žari kot nevesta v dolgi, nežno rožnati obleki, da jemlje vid. V velikih čašastih cvetovih, ki opojno dišijo, se čmrlji in čebele brenče prerivajo med dolgimi prašniki.

Našli so fosilne ostanke magnolij, ki so stari dvajset milijonov let. Zemljo so naselile pred sto milijoni. V kredi. Takrat so se rodile še fige in platane. Podnebje je bilo milo, celine in morja pa so se še živahno prerivali. Ribe so bile drugačne, ptiči še niso letali, prednice čebel so ravno prišle na svet, tako kot metulji, zato so med dinozavri vzniknili prvi listavci in prve cvetnice. Magnolija se ni mogla odločiti, ali bo eno ali drugo, in je postala oboje. Mogočno drevo z osupljivimi cvetovi.

Čeprav naša magnolija ni poznala dinozavrov, se mi je zdelo, da ji prazgodovinski izvor njenega širnega rodu, ki divje uspeva na celinah levo in desno od Evrope, vdihuje nesmrtnost. Še posebno, ker je njena veličastna predstava vsakega aprila trajala le dober teden, v milem vremenu mogoče dva, potem pa so se veliki cvetovi, kot najfinejše japonske skodelice iz porcelana, razlomili in cvetni lističi so s tragično eleganco splavali pod krošnjo. Med silovitim poletnim viharjem lani je nanjo padla duglazija in jo usmrtila. Tudi večne reči so krhke; tudi lepe reči so krhke, čeprav so večne.