Skozi viharno poletje

Šele ko bomo zatrli pohlepne, egoistične in materialne vzgibe v sebi, se bodo začeli tudi poletni viharji vračati v svoje tisočletne okvirje.
Fotografija: Nevihta. FOTO: Getty Images/iStockphoto
Odpri galerijo
Nevihta. FOTO: Getty Images/iStockphoto

Treba bo nekako previhariti dolgo viharno poletje, ki ga je napovedala že pomlad in ki nam ga obljubljajo in zagotavljajo spomini na nedavna pretekla poletja. Vsa so lomastila po naših domovih, vrtovih, šolah, gozdovih in nam večinoma dokazovala, da vse tisto, kar smo zasadili, zgradili in uredili, ni niti približno tako trdno ali celo večno, kot smo si morda predstavljali ali pa verjeli.

Prav ponižujoče so nam dokazovala, kako smo nebogljeni; pa še na tako nazorne predstave so mnogi pozabili kmalu zatem, ko so popravili materialno škodo razbesnelega vetra ali z debelim jabolkom primerljive toče. Verovanje, da se je moči narave mogoče upreti z močjo zgradbe, betonskim zidom, jeklenim oklepom ali sterilno kletko okrog lastnega življenja, v resnici samo povzroča in kliče še bolj viharna poletja.

Veliko huje pa je, da so se ti zunanji viharji že zarili tudi v naše misli, srca in duše. Vsak zase mora priznati, da se ga loteva nemir pred vsakim napovedanim vročinskim valom, da zdaj vsaj drhti v pričakovanju poletne plohe, ki jo je ali pa so jo drugi še pred nekaj desetletji pričakovali kot blagodat neba za presušeno in razpokano zemljo. Nemiri in viharji v človeku pa so zanj veliko bolj uničujoči kot viharji, ki odkrivajo strehe, kot toča, ki biča in uničuje vinograde, kot narasla voda, ki po svoje pospravlja kleti in domovanja ...

Razviharjena srce in duša rušita mir našega vsakdanjika in praznika, razburkata in celo onemogočata naš počitek tudi takrat, ko se je naravni vihar že polegel in ko se je za njim tako blagodejno razjasnilo in tako blaženo umirilo, kakor da bi bil ta svet večno spokojen, svetal in vsemu naklonjen. In prav tu bi se bilo treba naučiti na podoben način premagati tudi vse lastne notranje viharje. Šele ko bomo zatrli pohlepne, egoistične in materialne vzgibe v sebi, se bodo začeli tudi poletni viharji vračati v svoje tisočletne okvirje.